»Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21).

Jožef in Marija sta bila že zaročena, ko je Jožef izvedel pretresljivo novico, da je zaročenka, ki jo ljubi, noseča, a on za to ni bil odgovoren. Noben bodoči mož ne bi mogel slišati hujše novice. Očitno je Marija Jožefu zaupno pojasnila dogajanje. Kaj je storil? Ker je bila v Galileji zaroka enakovredna poroki, bi jo lahko javno obtožil prešuštva in poskrbel, da bi jo kamenjali do smrti. Ali pa bi lahko zasebno prekinil zaroko. Prve možnosti si za žensko, ki jo je ljubil, ni mogel predstavljati. Zato se je odločil za drugo, a le dokler mu v sanjah ni bilo dano sprejeti in dojeti resnico. Kako verodostojne so bile zdaj Marijine trditve!

Od tedaj naprej je sprejel svojo vlogo Božjega pomočnika in sodelavca, varovanje, služenje, hranjenje in vzgojo Jezusa. Marijo je vsestransko varoval: med nosečnostjo, med porodom in med materinstvom, do konca svojega življenja, saj je Jožef umrl pred njo.

V grškem izvirniku je Jožef opisan z besedo tekton, kar pomeni vsakdo, ki se ukvarja z gradbeništvom: tesar, kamnosek ali zidar. Toda njegova največja vloga je bila zgraditi močno družino, saj je služil kot Marijin ljubeči mož in rejniški oče, varuh samega Mesije. Kot tak je bil ta skriti mož med največjimi Božjimi ljudmi.

Gospod, naj bo Jožef vsem nam zgled: mož, ki je brez vprašanj ubogal tvoje ukaze in naredil, kar si želel, da stori. AMEN.