Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 1,16.18-21,24)

Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti.

Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

Cerkev nas danes vabi k veselju zaradi milosti, ki smo jih prejeli po sv. Jožefu in ki v nas prebujajo globoko občudovanje. Angel, ki se mu prikaže, povzame te milosti z besedami: ženin Marije, daj ime Jezusu in mu bodi odgovoren oče. Živi intimno povezan z Marijo in Jezusom.

To je bila božja volja za sv. Jožefa in ga je globoko osrečevala. Bog mu je podaril dar ljubezni! Težko si predstavljamo njegov občutek globoke izpolnjenosti, ki mu je dajala moč sredi vseh preizkušenj in stisk. Jezusa je ljubil s pristno očetovsko ljubeznijo. Postal je vzor za vse starše in vzgojitelje.

Njegova brezmejna sreča je povezana z ogromno odpovedjo, ki se tistemu, ki nima vere in ne pozna moči Božje ljubezni, zdi nemogoča. Jožef se je znašel v čudnem položaju. Marija je njegova in ni njegova. Jezus je njegov sin, a ga ni spočel on. V Jožefovi ljubezni je zelo globoka in zahtevna odpoved. Ta odpoved ljubezni ne ogroža, nasprotno, daje ji globino in visočino.

V ljubezni sv. Jožef ne išče lastnih interesov in zadovoljstev, ampak se v celoti posveti služenju ljubljenim osebam.

Jožef tako ljubi Marijo, da ji pomaga živeti njeno poklicanost. S tem doseže občudovanja vredno duhovno povezanost, ki se preliva v veliko in čisto veselje. V njem je ljubezen popolna.

Jožefova ljubezen do Jezusa je v služenju Jezusovi poklicanosti in poslanstvu. Jožef svojega sina ne smatra za svojo lastnino, mu ne vsiljuje svoje avtoritete in ne tiranizira. Zelo dobro se zaveda, da mu Jezus ne pripada. V mejah svojih zmožnosti ga hoče pripraviti na njegovo poslanstvo Odrešenika, kakor mu je napovedal angel.

Vse to je mogoče samo zaradi Jožefove vere. Odlomek iz pisma Rimljanom razlaga evangelij, ki trdi, da je bil Jožef pravičen mož, ki je iskreno iskal Božjo voljo in ne lastnih interesov. Njegova pravičnost izvira iz globoke vere.

Jožef je veroval v Boga, kakor Abraham, tudi v trenutkih največje negotovosti in sredi največjih preizkušenj, ko se je zdelo, da je njegova sreča uničena. Ohranil je globoko zaupanje in ostal odprt Božji luči, ki ga je razsvetljevala in mu vračala mir in veselje.

Še posebej vsi možakarji, tudi Možje sv. Jožefa, prosimo Gospoda za enako močno vero, zaupanje in krotkost, za enako velikodušnost in čisto ljubezen; prosimo to zase in za vse odgovorne znotraj Cerkve in naroda, da se bodo božja čudovita dela uresničevala tudi v našem času.