»Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.« (Mt 1,20)

Cerkev nas danes vabi k veselju zaradi milosti, ki smo jih prejeli po sv. Jožefu in v nas prebujajo globoko občudovanje. Angel, ki se mu prikaže, povzame to milost z besedami: "Ženin Marije, daj ime Jezusu in mu bodi odgovoren oče. Živi intimno povezan z Marijo in Jezusom."

To je bila božja volja za sv. Jožefa in ga je osrečevala. Bog mu je podaril dar ljubezni! Težko si predstavljamo njegov občutek izpolnjenosti, ki mu je dajala moč v vseh preizkušnjah. Jezusa je ljubil s pristno očetovsko ljubeznijo. Postal je vzor za vse, še posebej moške starše in vzgojitelje.

Njegova brezmejna sreča je povezana z ogromno odpovedjo, ki se zdi nemogoča tistemu, ki nima vere in ne pozna moči Božje ljubezni. Jožef se je znašel v čudnem položaju. Marija je njegova in ni njegova. Jezus je njegov sin, a ga ni spočel on. V Jožefovi ljubezni je zelo globoka in zahtevna odpoved. Ta odpoved ne ogroža ljubezni, ampak ji daje globino in visočino.

V ljubezni sv. Jožef ne išče lastnih interesov in zadovoljstev, ampak se v celoti posveti služenju ljubljeni osebi.

Jožef tako ljubi Marijo, da ji pomaga živeti njeno poklicanost. S tem doseže občudovanja vredno duhovno povezanost, ki se preliva v veliko in čisto veselje. V njem je ljubezen popolna.

Jožefova ljubezen do Jezusa je v služenju Jezusovi poklicanosti in poslanstvu. Jožef svojega sina ne smatra za svojo lastnino, mu ne vsiljuje svoje avtoritete in ga ne tiranizira. Zelo dobro se zaveda, da mu Jezus ne pripada. V mejah svojih zmožnosti ga hoče pripraviti na njegovo poslanstvo Odrešenika, kakor je napovedal angel.

Vse to je mogoče samo zaradi Jožefove vere. Odlomek iz pisma Rimljanom razlaga evangelij, ki trdi, da je bil Jožef pravičen mož, ki je iskreno iskal Božjo voljo in ne lastne interese. Pravičnost pa je posledica vere.

Jožef je veroval v Boga, kakor Abraham, tudi v trenutkih največje negotovosti in sredi največjih preizkušenj, ko se je zdelo, da je njegova sreča uničena. Ohranil je globoko zaupanje in ostal odprt Božji luči, ki ga je razsvetljevala in mu vračala mir in veselje.

Prosimo Gospoda, še posebej mi možakarji, sinovi in očetje, za enako vero, zaupanje in krotkost, za enako velikodušnost in čisto ljubezen; prosimo to zase in za vse odgovorne znotraj Cerkve in naroda, da se bodo božja čudovita dela uresničila tudi v našem času. Božja ljubezen je namreč že premagala vse zlo, ki ne more zmagati.