Berilo iz knjige Sodnikov (Sod 11,29-39)

Tedaj je prišel Gospodov duh nad sodnika Jéfteja. Šel je skozi Galaad in Manaseja; potem je šel v galaadsko Masfo in od tam zoper Amonove sinove. Jefte pa je naredil zaobljubo Gospodu in rekel: »Če mi res daš Amonove sinove v roke, naj bo Gospodova last tisti, ki mi pride skozi vrata moje hiše prvi naproti, ko se srečno povrnem od Amonovih sinov, in daroval ga bom v žgalno daritev!«…

Ko pa je Jefte prišel v Masfo na svoj dom, glej, tedaj mu je prišla naproti njegova hči z bobni in plesom; bila pa je edinka, razen nje ni imel ne sina ne hčere. Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Joj meni, moja hči! Prav hudo si me potrla. Ti si, ki si me pahnila v nesrečo. Obljubil sem Gospodu in ne morem preklicati.«

Odgovorila mu je: »Moj oče, če si obljubil Gospodu, stôri z menoj, kakor si mu obljubil, ker ti je Gospod dal, da si se maščeval nad svojimi sovražniki Amonovimi sinovi!« Potem je rekla očetu: »Naj se mi dovoli tole: Pusti me dva meseca, da pojdem in se umaknem na gore objokovat svojo mladost s svojimi tovarišicami.« In na gorah je objokovala svojo mladost. Ko sta pretekla dva meseca, se je vrnila k svojemu očetu. In spolnil je na njej svojo zaobljubo, ki jo je naredil.

Koncil pravi, da so v stari zavezi različne pomanjkljivosti, ki jih Božja pedagogija ni mogla takoj popraviti. Čeprav vsebujejo nepopolne in začasne rešitve, knjige Stare zaveze še vedno kažejo resnično Božjo pedagogijo (Dei Verbum).

Tak primer je današnje prvo berilo. Jefte se zaobljubi Bogu, ker hoče zmagati nad Amonovci. Samovoljno mu obljubi, da bo žrtvoval prvega človeka, ki mu bo po zmagi prišel naproti iz njegovega doma. S tem pokaže kako so si takrat predstavljali zahvalo Bogu in kako so mu izražali veliko hvaležnost: žrtvovali so mu ljudi. Hoteli so mu darovati izredno dragocene in drage darove.

Prerok Mihej dodaja, da so darovali črede telet, sode olja. Na tak način so hoteli izraziti Bogu svojo izredno hvaležnost. Najhujši izraz takšne miselnosti pa je bilo darovanje lastnega prvorojenca, ki ga je bil Bogu pripravljen žrtvovati že Abraham. Jefte je žrtvovanje lastne hčere dojemal kot velikodušno hvaležnost Bogu, podobno kot je bila Abrahamova.

Takšno pojmovanje je v luči Kristusove smrti in vstajenja popolnoma napačno. Bog ne more želeti žrtvovanja človeka. Bog hoče naše življenje in ne smrti, ki smo si jo sami izbrali in pred njo na napačen način bežimo.

Bog je dovolil, da je iz hiše prišla Jeftejeva ljubljena hči. S tem ga je hotel ozdraviti njegovega bolnega pojmovanja, da Bog zahteva človeško kri, da bi bil zadovoljen in potem delal, kar ti hočeš od njega. Ko je izrekel svojo zaobljubo, zagotovo ni imel v mislih svoje edine hčere, ampak kakšnega služabnika ali drugega družinskega člana. Ko jo je zagledal si je strgal oblačila in v resnici izrazil to, kar bo storil hčeri: potrl in strl ji bo življenje. Prepričan je bil, da mora svojo bolno obljubo Bogu izpolniti.

Značilen primer zgrešenega in napačnega religioznega zavedanja. Kadar Bogu obljubimo nekaj, kar je samo v sebi zlo, takšna obljuba ni vredna nič in ne velja, ampak je naša dolžnost, da je ne izpolnimo. A v Stari zavezi še niso imeli te luči. Prepričani so bili, da moraš svoje (tudi če neumne in morilske) obljube Bogu izpolniti ne glede na ceno in v vsakršnih okoliščinah.

Ta svetopisemska zgodba je zapisana in pripovedovana prav z namenom, da bi se preprečile takšne neumne zaobljube. Ne moreš izkazovati svoje velikodušnosti do Boga na račun življenja ali škode drugih ljudi.

Prerok Mihej zato daje preprost nasvet: »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.« (Mih 6,8). To je preprosta in gotova pot na katero nas vabi tudi vstali Kristus: pravičnost, pobožnost, ponižnost. Ne velike in izredne stvari, ki godijo zgolj sebičnosti in Boga uporabljajo za izgovor.