"To je pričevanje Janeza Krstnika, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnikov in levitov, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Si li prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?«

Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Ti, ki so bili poslani, pa so bili izmed farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ti ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.(Jn 1,19-28)

Prvo berilo naju vabi, naj ostaneva v Sinu in v Očetu. Ta globok odnos z Njima primerja maziljenju. Maziljenje prežme in prodre v telo. Kdor veruje v Sina, ima Sina in ima tudi Očeta. Nič več ne potrebuje učiteljev, ker ima notranjega Učitelja, ki ne laže.

Za verovanje je treba biti ponižen kakor Janez Krstnik. On na vprašanja velikih duhovnikov odvrne: »Jaz nisem Kristus!« Potrebno je izbrati: ali zanikam samega sebe (svoj lažni jaz, ki se napihuje, primerja in tekmuje), ali pa zanikam Kristusa. Krstnik ni zanikal Kristusa, ampak sebe (svoj lažni jaz).

V praksi Kristusa težko neposredno zanikamo, neštetokrat pa ga zanikamo tako, da uveljavljamo svoj lažni, posesivni, tekmovalni in samonapihovalni jaz. Lahko se odločimo za življenje zanikanja lažnega jaza, kakor je to z veseljem storil Janez Krstnik: »nisem vreden, da mu zavežem jermen na sandali«. On je za pričevanje o Kristusu zanikal tudi svoje lastno delo, ki so ga občudovali zaradi učinkovitosti in sadov. Janez jasno pove: »Jaz krščujem z vodo, on vas bo krstil s Svetim Duhom!«

Povabljena sva, da si ne pripisujeva in ne lastiva ničesar. Brez Kristusovega posega, je naše delo zgolj človeško in minljivo. Prosiva za milost ponižnosti, ki nas osvobodi skušnjave, da si domišljamo, da smo podobni Bogu in da lahko celo delamo to, kar lahko samo Bog dela. Zdrav realizem sv. Bazilija in Gregorja iz Nacianza nama pri tem lahko zelo pomaga. Ni se nam treba več bati zase, svoj ugled ipd, ampak lahko mirno računamo na Božje delo, ki se še posebej izkaže kadar mi ne moremo ničesar več storiti. Naj bo to v letošnjem letu 2021 še bolj pred našimi očmi in v srcu.