Tisti čas je prišel Jezus h Galilejskemu morju; stopil je na goro in tam sédel. Prišle so k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in mnogo drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil; množice so se začudile, ko so videli, da nemi govorijo, da so kruljavi zdravi, da hromi hodijo in slepi gledajo. In slavili so Izraelovega Boga.

Jezus pa je poklical svoje učence in rekel: »Ljudstvo se mi smili; kajti že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da morda ne omagajo na poti.« Učenci mu rečejo: »Od kod bi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi nasitili toliko množico?« Jezus jim reče: »Koliko hlebov imate?« Rekli so: »Sedem, pa malo ribic.« Velel je ljudstvu sesti po tleh; in vzel je sedmero hlebov in ribe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili; in, kar je ostalo koscev, so pobrali – sedem polnih košar. (Mt 15,29-37)

V srcu vsakega izmed nas je veliko hrepenenje po sreči. Bog, ki ga je v nas položil, obljublja, da ga bo tudi potešil. Obljublja, da bo za vedno odpravil smrt, žalovanje, obrisal solze in ozdravil vsa ponižanja. Podaril bo izredno srečo, ki je opisana kot gostija z izbranimi vini in dobrim mesom. To pa lahko vsaj delno okušamo že danes.

Bog hoče, da hrepenimo po sreči, po tisti, ki prihaja od Njega in jo v polnosti uživamo z Njim. Cerkev stalno oživlja upanje po resnični sreči, ki je v povezanosti – občestvu z Bogom.

To upanje lahko sprejmemo le pod nekaterimi pogoji.

Prvi pogoj je sprejemanje dejstva, da nam sedaj nekaj manjka, da nimamo tega po čemer hrepenimo. Če smo zadovoljni, nič več ne upamo. Marija nas spominja, da Bog nasičuje lačne, bogate pa odpušča prazne. Upanje imamo, če sprejmemo, da nismo bogati in se odpovemo takojšnji zadovoljitvi potrebe po sreči, ki prihaja od Boga. Naša velika skušnjava je iskanje takojšnje zadovoljitve in potešitve. Nočemo čakati. Vržemo se v naročje zadovoljitvam, ki pa v resnici ne morejo dati globokega veselja ne umu in ne srcu. Srce puščajo prazno in onemogočajo upanje. Držijo nas v strahu in tesnobah.

Množica sledi Jezusu v puščavo in sprejme, da jim bo vsega primanjkovalo. Po treh dneh res ni bilo več hrane. A pomanjkanje ni ovira za duhovno življenje. Nasprotno. Pomanjkanje je običajen pogoj za življenje v veri, upanju in ljubezni. Pomanjkanje naših moči je klic, da računamo na Božjo moč.

Namesto, da se pritožujemo in stokamo, se v upanju lahko veselimo.

Če nam za uresničitev, po našem mnenju dobrega načrta, manjkajo človeška sredstva, se ni treba pritoževati, ampak od Boga pričakovati, da bo s svojimi na videz ubogimi sredstvi omogočil življenje v Duhu.

Tako se lahko odzivamo na vse okoliščine, pred katerimi se čutimo nezadostne. Morda je v tem času to pandemija in stiske v povezavi z njo. Prav zaradi teh okoliščin se lahko veselimo v upanju.

Upanje imamo lahko samo za stvari, ki se ne vidijo in jih ne posedujemo. Vse kar imamo v roki in vidimo onemogoča resnično upanje (prim. Rim 8,24).

Upanje je dinamično in nikdar pasivno. Opogumlja nas, da uporabimo vse svoje moči in zmožnosti, da naši darovi obrodijo sadove.

Da bi nahranil množico je Jezus prosil učence, naj prinesejo, kar imajo. Imeli so nekaj malega. Smešno malo za takšno množico.

Gospod nas vpraša, koliko imamo. Hoče, da z velikim upanjem sodelujemo pri njegovem delu. Hoče, da se vidi, da je delo njegovo, ne naše, ker je za naša omejena prizadevanja preveliko. Prosi nas, naj mu damo na razpolago svoje darove, ki nam jih je seveda on sam podaril.

Čeprav nismo ne bogati, ne modri, ne mogočni, ne plemiški, lahko zaupamo Gospodu in mu vsak dan ponudimo na razpolago svoje darove in sposobnosti. Gospod bo preko vsega tega že danes in tukaj pokazal veliko dobroto Očeta, da bi lahko čim več ljudi živelo iz upanja v Očetovo ljubezen i n brezpogojno dobroto, ki je lepa in žari iz vsega stvarstva.

Gospod vzame kruh in ribi, se zahvali, jih razlomi in da svojim učencem, da jih razdelijo množici. Vsi jedo in so nasičeni. Čudež je obljuba.

Cerkev želi oživiti naše upanje v vsakdanjo Gospodovo pomoč in upanje v polno srečo večnega življenja z Bogom, ko nas bo prišel iskat. Uvaja nas v vsakdanje evharistično življenje (=v zahvaljevanju), brez suženjstva strahu zase.