Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,22-40)

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.

Danes praznujemo praznik podaritve, praznik luči in srečanja. Praznik luči je zato, ker je praznik darovanja. Jezus je predstavljen Bogu, da bi bil použit kot dar. On nam kot dar pokaže uresničitev naše človeškosti na Božji način. Ne uresničimo se s samouresničitvijo, samovoljo in samopromocijo. Ni uresničenja v posedovanju in napihovanju nad druge, v podjarmljenju drugih in v izkoriščanju. Rešitev je v podaritvi samega sebe. Edini način sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Znamenje podaritve so sveče. Svetijo, ko podarjajo same sebe. Vosek se ves podarja in postaja luč. Zaradi tega je Jezusovo življenje luč. On se je v celoti dal na razpolago Očetovi ljubezni do nas. Sveti Duh ga spremeni v dar vsakomur izmed nas. Vsa naša človeškost je v njem zajeta v Božjo podaritev vsakomur izmed nas. Vsak trenutek Jezusovega življenja je dar, ki razsvetljuje naše življenje. Na križu, dopolnitev podaritve samega sebe, je dokončno postal luč našega življenja. Luč je postavljena na svetilnik, da sveti vsem, ki so na svetu. Jezus je povzdignjen, da bi vse nas pritegnil k sebi. On nas zajema v ljubezen, ki se podarja.

Praznik svečnice je napoved velike noči. Procesija z lučkami je napoved procesije na veliko soboto, ko sledimo Kristusu, ki ga ponazarja velikonočna sveča. Simeonove besede razkrivajo Jezusovo trpljenje iz ljubezni do nas in Očeta. Luč se sreča z nami. Prihaja nam naproti, da bi tudi sami postali luč in sol. Zato nas sveti Pavel imenuje sinovi luči. Spodbuja nas, naj se izročimo Bogu kot živa daritev (dar), tako kot se Bog izroča nam, po vseh ljudeh in vseh stvareh, vsak hip našega življenja. Če je naše življenje zajeto in použito v ljubezni je luč in iz njega žari Sveti Duh. V moči Sv. Duha se je Jezus izročil Očetu, da bi obnovil naš ljubeč odnos do Boga. Prosimo, da Sveti Duh tudi z našega življenja naredi lep, posvečen in dragocen dar Bogu. Srečanje s Kristusovo lučjo tudi nas vname, da lahko drugi po nas prepoznajo Očetovo luč ljubezni do nas. Božji Duh nas preobraža v luč, ki razveseljuje in razsvetljuje ves svet. Sinovi in hčere v Sinu smo, ki se nam Oče popolnoma izroča in za vedno. Ena družina.