Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 23,1-12)

Takrat je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, držite in izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela pa opravljajo zato, da bi jih ljudje videli: napravljajo si namreč širše molitvene jermene in povečujejo si na oblekah obeske; radi imajo prva mesta na gostijah in prve sedeže v shodnicah in da jih ljudje pozdravljajo na trgih ter kličejo »učenik«.

Vi pa se ne dajajte klicati z imenom »učenik«, zakaj eden je vaš Učenik, vi vsi ste pa bratje. Tudi ne kličite nikogar na zemlji »oče«, zakaj eden je vaš Oče, nebeški. Tudi se ne imenujte vodniki, zakaj eden je vaš vodnik, Kristus. Kdor je največji med vami, bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

Zla, ki sem ga storil, ne morem izbrisati. Prepad, ki ga s pozabo Boga skopljem med seboj in Njim, ne morem sam nikakor zasuti. To dejstvo nas zlahka privede do obupa. V vsakem obupu pa mi Gospod govori: »Jaz bom vse preobrazil. Čeprav bi bili tvoji grehi rdeči kot škrlat, bodo postali beli kakor sneg.« Sneg zakrije barvo, da zasije belina. A Gospod ne pokriva, kakor sneg. On nas v grehu preobrazi. Iz našega greha naredi priložnost, da nam podari samega sebe in mi izkaže ljubezen, mi vrne dostojanstvo in življenje. Prerok Izaija pravi, da bodo naši grehi postali beli kakor sneg. To je Bog obljubil in v Kristusu tudi uresničil.

Kakšen detergent je Bog uporabil, da je storil ta čudež. Razodetje pravi, da je Bog najhujše zločine in zlo umil v Jagnjetovi krvi (Raz 7,14). Jezus je svojo kri prelil iz ljubezni do nas in našega skupnega Očeta. Njegova obljuba ni prazna niti lahkotna. Očistiti nas grehov ni lahka naloga. Veliko ga je stala. Ker nas močno ljubi, je plačal ceno in tudi v nas uresničuje lepoto svoje ljubezni, ki vse dela novo.