Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,9-13)

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

V evangeliju žari Jezusova ljubezen do grešnikov. Vabi nas naj hodimo za njim. Matej je osovraženi in zaničevani cestninar, javni grešnik, ki služi zatiralskim in okupatorskim poganom in izkorišča lastne ljudi. Zato farizeji, pravičniki, od Jezusa zahtevajo, da se popolnoma loči od grešnikov. Jezus dela ravno obratno: skupaj z njimi je in jih vabi, naj hodijo za njim. V cerkvi smo zaradi lastnih pravil to Jezusovo držo večkrat prezrli. Zdravnika namreč ne potrebujejo zdravi, ampak tisti, ki vedo, da so bolni. Če hočem sprejeti usmiljenje, se moram prepoznati med grešniki. Zadoščevanje za grehe grešnikov je zato lahko velik napuh in farizejstvo. Nismo mi »sveti«, ki zadoščujemo za grešnike. To je Kristus enkrat za vselej že storil. Mi zadoščujemo tako, da se postavimo med grešnike in se štejemo h grešnikom. Z njimi in zanje/zase molimo, da bi sprejeli Njegovo odpuščanje in odrešenje, ki nam je popolnoma zastonj podarjeno. Ne moremo si ga zaslužiti. Lahko ga le hvaležno sprejmemo. V tem je resnično zadoščevanje. Če mislim, da sem pravičen, ker zadoščujem za druge grešnike, sem se že zaprl Božjemu usmiljenju.