»Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi?« (Mt 9,15).

Hebrejska beseda za svate je »sinovi svatbe«. Jezus vabi na svatbo, gostijo življenja. Ko jem živim, ko se postim umiram. Žalujemo ob smrti. Jezusova gostija uniči smrt za vedno. Naš Bog je ženin, vedno z nami, kakor ženin z nevesto. Intimen in služi. Intenziven in nežen. Zvest in rodoviten. V Jezusu smo z Bogom eno meso. Tako, da Bog ni samo oče in mati, ampak je tudi ženin, ki nas ima za partnerje in ljubimce, če mu dovolimo. Živimo njegovo poročno gostijo, ki zaradi križa, še ni polnost. Moramo skozi veliki petek. On je navzoč v lačnih, žejnih, tujcih, golih, bolnih, jetnikih, v vseh, ki so na postu do konca zgodovine. Ženina srečujemo v njegovi križani prisotnosti. Naš pravi post je torej v tem, da delimo kruh z lačnim, streho z brezdomcem, obleko z golim, da sprostimo verige in lomimo jarme. Tedaj smo z Ženinom.