20.10.2021 – Privilegij ali služenje?

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 12,39-48)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Veste, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, ne pustil podkopati svoje hiše. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Rekel pa je Peter: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse?«

In Gospod je rekel: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje služabnike, da jim ob svojem času odmeri živež? Blagor služabniku, ki ga bo njegov gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako bo pa ta služabnik mislil: ›Še dolgo ne bo mojega gospoda,‹ in bo začel pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo prišel gospod tega služabnika ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo odstranil od sebe in mu dal delež z neverniki.

Željni smo veselja in privilegijev, Gospod pa nas svari, da ne bi zgrešili poti. Jezus nam obljublja veselje in nam že v tem življenju podari ogromno veselja tako, da nam dokazuje svojo ljubezen. A njegova ljubezen je resnična in zato zahtevna. Petrovo vprašanje v evangeliju razkriva našo običajno skušnjavo, ki biva v vsakem človeškem srcu, ki čuti, da je z Božje strani privilegirano in meni, da se lahko malo sprosti. Takoj potem, ko je Jezus povabil k nenehni čuječnosti, ga Peter vpraša, če je priliko povedal tudi za učence ali za vse ostale? Mi smo privilegirani in lahko ostajamo mirni, saj smo tvoji učenci in si nam dal oblast nad drugimi. Naša pozicija je boljša od vseh ostalih. To je sicer res, le da to pomeni, da vloga Petra in apostolov od njih več zahteva, ne pa manj. Njihova oblast je oblast služenja in ne privilegijev ter osebnih koristi, ki zadovoljujejo lastno sebičnost.

Sebičnost se nenehno poskuša vtihotapiti v naše misli. Boj, da se ji upremo, je nenehen. Pavel pravi, da se moramo vedno osvobajati suženjstva grehu in se postavljati v službo Bogu, postajati služabniki pravičnosti. Služenje je svobodno, a zahtevno, ker je resnična ljubezen zahtevna.

Evangelist opisuje praznik sebičnosti. Gospodar zamuja z vrnitvijo, glavni služabnik pa pretepa svoje podrejene, se najeda, napija in pijančuje. Sebičnost sanja o takšnem praznovanju. Praznik ljubezni je pravo nasprotje in napolnjuje srce s čistim veseljem. V ljubezni ne mislimo na svoje veselje, ampak na to kako bi razveselili drugega. Ljubezen je zaposlena s tem, kako bi olajšala veselje vsem. Le tako, tisti, ki mu je dana oblast, uresničuje Gospodovo voljo. »Od vsakogar, komur je bilo dano mnogo, pa se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, od njega bodo še več terjali.« Te besede nam pomagajo razumeti Božjo željo: on nam da veliko, da bi veliko prejel. To ne pomeni, da Bog išče svoje interese in koristi, ampak hoče, da obrodimo sad in da naš sad ostane. Prosimo za hvaležnost Bogu, da bomo upali služiti njegovi vzajemni ljubezni in tako obroditi sad, ki ostane za vedno.

16 views0 comments

Recent Posts

See All