Po Luku (20,17-40)

7 Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28 »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen [ki je imel ženo], pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. 29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. 30 Nato jo je vzel drugi, 31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« 34 Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, 35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. 36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. 37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, 38 Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo [kajti vsi živijo zanj].« 39 Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: »Učitelj, dobro si povedal,« 40 in niso si ga drznili še kaj vprašati.

Novo Božje svetišče smo mi, ki poslušamo Jezusa. Spreobrnili smo se k moči njegovega evangelija, spoznali smo zvestobo Boga, uresničitev obljube, konec gospodovanja zla in začetek sveta, ki zajema iz vstajenja. Samo Jezusa smo povabljeni sprejeti kot svojega Gospoda. On ni sebičen, kakor vsak človek in vsak človeški vladar. On daje samega sebe za slehernega izmed nas, da bi tudi mi lahko odgovorili z podarjanjem samega sebe bratom in sestram. Po vstajenju smo mi Božji sinovi in hčere, ki živimo iz Njega in Zanj. Ljubezen ne odpove, ko se soočimo s smrtjo. Smrt premaga in nas priveže na Njegovo zvestobo. Tako je zapisano že v Mdr 3–5 ter v 2 Mkb 7. Vstajenje nam omogoča spoznati Boga (Ezk 37,13). To je začetek krščanske vere. Daje nam takšno veselje, da lahko hodimo za njim do križa (Flp 3,11). Vedno smo z Gospodom (1 Tes 4,17), ki živi v nas (Gal 2,20; Flp 1,21). Kristjani smo priče Njegovega vstajenja (Apd 1,22). Na zahodu je danes vstajenje predmet posmeha. Tudi nam Jezus odgovarja, da je vstajenje novo življenje, kjer smrt nima več moči.