»Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad;«' (Lk 13,8-9).

Jezus nam s priliko pove, kako Bog vidi našo zgodovino, naš prostor in čas: vse je dar Očeta bratom, čas pa je priložnost za spreobrnjenje. Bog samo pričakuje, da odgovorimo na Očetovo in Sinovo ljubezen. S tem se uresničimo kot od Boga ustvarjeni večno ljubljeni ljudje. Kakor se smokev uresniči, ko rodi smokve. Naša težava je, da se nočemo spreobrniti. Zato nam daje čas in zgodovino, da bi končno sprejeli, kar nam želi podariti. Bog potrpežljivo čaka naš odgovor. To je njegova drama. Čaka, da se vsi srečamo z Njegovo nežnostjo in spoznamo resnico odpuščanja. Naša zgodovina je leto Božje potrpežljivosti in usmiljenja. Zato se oznanja evangelij, da je On potrpežljiv z nami, da bi se vsi spreobrnili. Bog nas ne poseka. Spoštuje našo svobodo, ker nas ljubi. Sebe da, da bi nam odprl oči in srce za svojo ljubezen. Čas teče zato, ker je njegovo usmiljenje večno. Po vsem nas kliče, da nas ozdravi slepote in strahov. Sin je prišel, da nas reši iz teme brez Očeta, brez sinovstva in brez bratov in sester. Rešuje nas tudi lažnih bogov posedovanja, obvladovanja bližnjih in prazne slave. Vrača nam svobodo Božjih sinov in hčera. Lahko smo si bratje in sestre, ker zajemamo iz Očetove ljubezni, ki je nihče na tem svetu ne more premagati ali odpraviti.