top of page

20.9.2021 – Poslušam, pa tudi slišim?

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 8,16-18)

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo, tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.«


Glejte torej, kako poslušate! To nam polaga na srce Jezus. Kako poslušam njegovo besedo? Ali jo poljubim, v srcu obudim naklonjenost do njega in se mu zahvalim, da me sprejema in mi podarja samega sebe? Ali si ga želim v besedi še bolj sprejeti, še bolj zaživeti iz njegove bližine in globine? Ali ga želim spoštovati in se ga veseliti z vsem srcem? Gospod je velike reči za nas storil in nas napolnil z veseljem. Prvo berilo iz Ezdrove knjige govori prav o tem. O veselju, ki ga doživimo, ko se sredi puščave pojavi potok in steče obilje vode. V obljubi rekonstrukcije Jeruzalemskega templja, kristjani beremo prerokbo smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Božje svetišče je bilo uničeno in je vstalo. Vstajenje je resnična obnovite in rekonstrukcija templja, katerega sestavni del smo tudi mi, vzidani v Kristusovo telo in njegovo meso na tem svetu. Takrat so darovali za Jeruzalemski tempelj zlato in srebro tudi pogani. Danes pa je dar narodov za novi tempelj, ki je Vstali Kristus, podaritev samega sebe. Podarimo se kakor živi kamni za gradnjo novega svetišča. Mi smo bili sprejeti, da oblikujemo Božje svetišče, skupaj z apostoli in preroki (prim. 1 Pt 2,5.10). Tudi ti in jaz sva v teh negotovih časih, ko se vsi bojimo virusa v rokah mogočnikov tega sveta, povabljena v privilegij graditve Božjega svetišča s tem, da podarjava sama sebe bližnjim, v moči Jezusove izročitve slehernemu izmed nas. Njegovi živi kamni smo in udje njegovega vstalega telesa, Cerkve. Dar za vse človeštvo in za življenje vseh, še posebej zatiranih, izkoriščanih in pobitih našega časa. Kristus se po njih podarja nam in po nas njim. Da bi vsi spoznali, da smo člani Božje družine in dediči večnega življenja iz Očetove ljubezni, ki je noben mogočnik tega sveta ne more ogroziti ali ji preprečiti njenega delovanja v blagor vseh sinov in hčera vseh časov.

40 views0 comments