21.3.2021 - 5. postna nedelja - Najmočnejši izžareva Boga

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 12,20-33)

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.


Današnji evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija se dogaja v zadnjem tednu Jezusovega življenja. Pravkar je slovesno vstopil v Jeruzalem. Novica o Lazarjevem vstajenju je dosegla vse. Pritekli so, da bi videli Jezusa in Lazarja. Blizu je bil velikonočni praznik. V Jeruzalemu je bilo veliko Judov in Grkov, poganov, ki so simpatizirali z judovsko vero in so se udeležili velikonočnega romanja v želji, da bi častili resničnega Boga. Njihova zahteva: „hočemo videti Jezusa“ je uvod v uro Sina človekovega.

Vsi, Judje in pogani, bodo lahko videli odrešenje. Lahko bodo vstopili v novo in dokončno Božjo zavezo z ljudmi, ki je bila napovedana že od začetka sveta s podobo darovanega jagnjeta.

Videti Jezusa pomeni videti Odrešenika, videti Boga, ki rešuje, videti prihajati Božje kraljestvo z močjo, videti sijaj Božje ljubezni, ki vse prežema in dopolnjuje.

Ko se Jezus odzove na zahtevo poganov, da bi ga videli, oznani, da je prišla njegova ura, da bo umrl, in da bo poveličan. Pove tudi, da bodo imeli njegovi učenci enako usodo: „tam kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.“

A to ne pomeni: jaz trpim, tudi vi boste trpeli; mene svet zavrača, tudi vas bo; jaz umiram na križu, tudi vi boste imeli svoj križ. To, kar Jezus poudarja, je: jaz sem v Očetovi ljubezni, tudi vi boste; jaz sem priča njegove ljubezni v tem svetu, tudi vi boste; jaz izžarevam slavo Očetove ljubezni, tudi vi jo boste izžarevali; bolj zdržim krivico in nasilje, ne da bi se odrekel moči ljubezni, bolj Očetova ljubezen žari. Tako boste tudi vi. Na svet sem prišel zato, da se ta ljubezen pokaže vsem in vsem prinese življenje. Če boste z menoj, to velja tudi za vas.

Z besedami: „ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi,“ očitno namiguje na svojo smrt na križu, a tudi na usodo svojih učencev, ker bo tudi za njih veljala ista dinamika odrešenja: ko bodo povzdignjeni skupaj s svojim križanim Gospodom, ko bodo zaradi njega sprejeli mučeništvo v kateri koli obliki, tedaj bo njihovo življenje zažarelo, tedaj bodo ljudje doumeli, kaj njihova srca nosijo v sebi, in jih bo njihova ljubezen pritegnila.

Kako doseči takšno gledanje Jezusa? Kako priti do gledanja odrešenika? O tem nama spregovori prerok Jeremija: „To je marveč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, “ govori Gospod: „Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: 'Spoznajte Gospoda!', ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori Gospod. Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal.“

'Vsi me bodo poznali' … 'kajti njihovo krivdo bom odpustil' - to sta dve najobčutljivejši fazi. 'Kajti' izraža pogoj in čas spoznavanja Boga. Boga lahko spoznava samo tako, da okušava njegovo odpuščanje. Odpuščeno nama je samo, če priznava, da sva grešnika. Bolj ko je močno zavedanje, da sva grešnika, bolj globoka bo izkušnja odpuščanja in bolj poživljajoče bo srečanje z Gospodom, ki ga bova končno prepoznala v njegovi ljubezni do naju in vseh.

Preizkus in dokaz, da zavest, da sva grešnika, ni zgolj sentimentalna domišljija, ki nima nobene podlage v resničnosti, pa so najini odzivi na krivico in nasilje, ki naju doletita s strani bratov in sester.

Če se resnično zavedava, da sva grešnika, ne bova užaljena in prizadeta, niti ne bova postavljala nikakršnih zahtev po zadoščevanju in opravičilih. Ne bova ostala nejevoljna ali potrta ali žalostna.

Kajti nočeva izgubiti izkustva odpuščajoče ljubezni, ki je postala resnični zaklad najinega srca. Tedaj je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nama, resnično zapisana v srce. Tedaj bova s križanim Gospodom ostala povzdignjena. Njegovo odrešenje naju bo držalo v trdnosti in hkrati pritegnilo tudi najine brate in sestre. Ali ni to čudovito in hkrati dramatično? Ljubezen, v katere šolo sva povabljena, ni kak posladkan sentimentalizem iz mehiške-turške telenovele, ampak je realistična in ustvarjalna, življenjska in večna, vitalna in preobražajoča.

85 views0 comments