top of page

21.4.2021 - Ne prištevaj jim...

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,35-40)

Tisti čas je rekel Jezus množicam: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, pa ne verujete.

Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni. Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel; kajti nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč vse to obudim poslednji dan. To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in vanj veruje, imel večno življenje; in jaz ga bom obudil poslednji dan.


V določenih okoliščinah bolj močno zaznavamo krhkost in ranljivost svojega življenja. Zato se nam Jezus predstavi kot kruh resničnega življenja. On ne zaničuje telesnega življenja. Ozdravljal je bolne in jih celo obujal od mrtvih. Vendar nam hoče podariti polnost življenja. On je kruh, ki nas ponovno oživlja, kakor vidimo v današnjem evangeliju.

Zemeljski kruh življenje ohranja, a nas ne more oživiti za vedno. Jezus pa nam vrne življenje. Prav to je Božja volja, da ne izgubi nikogar, ki mu jih je dal Oče, da jih obudi poslednji dan. Jezus je kruh življenja zato, ker nam podarja vstajenje. On je vrata zato, ker je sam vstal od mrtvih. »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,17-18). Jezus je preko smrti odprl pot v vstajenje. Za vstajenje je moral sprejeti smrt in jo preseči.

Jezus pravi, da ni prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Prav te besede je znova ponovil v Getsemaniju pred svojim trpljenjem: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Očetova volja je, da Jezus podari svoje življenje, da ga zopet prejme. Mora skozi smrt, da nam omogoči vstajenje.

Evharistija je poroštvo vstajenja. Ne hrani našega telesnega življenja, ampak hrani v nas življenje vstalega Kristusa. V evharistiji je Jezus daroval svoje telo in s tem svoje življenje vstalega. Pot vstajenja po kateri je šel Kristus zahteva najprej od njega, da podari samega sebe do smrti. In prav s tem premaga smrt. Jezus je življenje in vstajenje, ker se je do konca podaril. Dar samega sebe nenehno obnavlja v evharistiji. S prejemanjem evharistije dobimo isto moč kot Jezus in lahko hodimo po isti poti.

Tako je storil Štefan, ki je umrl v ljubezni do Boga Očeta in bratov. Bogu je izročil svojega duha, do bratov pa je izrekel besede usmiljenja: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.« Podobno je ravnala tudi prva krščanska skupnost, ki so jo po Štefanovem mučeništvu začeli kruto preganjati. Vsi ki so bili razpršeni so širili Božjo besedo. Niso govorili o svojih nesrečah, ampak o Kristusovem vstajenju. Filip v Samariji oznanja Kristusa in z ozdravljanjem bolnih in obsedenih dokazuje njegovo vstajenje. Preganjanje je priložnost za večjo ustvarjalnost in sadove: pokaže moč kruha življenja. Kruh življenja nam omogoča preseči vse ovire in razodeti resnično življenje, pot, ljubezen, ki nas poveže s Kristusom, Očetom in Svetim Duhom.

Pri vsaki maši se združimo z Vstalim Kristusom in z vso njegovo potjo zmage nad smrtjo. Iz ljubezni je samega sebe v polnosti podaril. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da se bomo hranili z Njim, naj poveča našo vero v njegovo moč kruha življenja. Naj bomo odprti za njegovo povabilo v preobrazbo svojega življenja v kruh za naše brate in sestre.

32 views0 comments