Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 16,1-5.9-15)
Izraelci so odrinili iz Elima in vsa občina Izraelovih sinov je prišla v puščavo Sin, ki je med Elimom in Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz Egipta. Vsa občina Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O, da bi bili umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Saj sta nas odvedla v tole puščavo, da pomorita vso to množico z lakoto.« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi dan na dan nabirat, kolikor ga za tisti dan potrebuje, da ga preskusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar bodo prinesli, bo dvakrat toliko, kakor so sicer nabrali vsak dan.«

Izraelci so že skoraj dva meseca v puščavi. Nevšečnosti se množijo in ljudstvo godrnja proti Mojzesu in Aronu. Gospod ne zapušča svojega ljudstva. Dežil bo mano z neba. Bog preizkuša ljudstvo, da vidi če ga upošteva. Evangelij nakazuje še trše preizkušnje za tiste, ki jim je bila oznanjena beseda o Božjem kraljestvu. To besedo jim požirajo ptice, dušijo jo kamni in trnje. Vsaka preizkušnja je spodbuda, da poglobimo svoje korenine v smer obilja vode skrite pod suhim površjem. Gospod nam želi dati te vode, a hoče da zanjo v goreči, ponižni, vztrajni in zvesti molitvi prosimo. Prosimo za živo vodo njegove volje. Da bi imeli vedno moč za iskanje te vode nam daje kruh iz nebes: podarja nam samega sebe (Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes) kot popotnico za dolgo pot na kateri smo pogosto v skušnjavi, da ne bi zaupali njegovi zvesti navzočnosti. Gotovost v njegovo pomoč nam omogoča najti vedno nove moči in navdušenje, da z veseljem živimo njegovo voljo.
Comments