Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 7,18-25)

Bratje, zavedam se, da dobro ne prebiva v meni, v mojem mesu; hoteti namreč je v moji moči, da bi dobro tudi izvrševal, pa ni. Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak húdo delam, česar nočem. Če pa to delam, česar nočem, ne izvršujem tega več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.

Čutim torej postavo, da mi je lažje to, kar je húdo, ko vendar hočem delati dobro. Veselim se namreč Božje postave po notranjem človeku, vidim pa v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti? Vendar pa hvala Bogu po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!

Navzočnost zla v našem človeškem srcu je nekaj strašnega. Sveti Pavel ga opisuje, Jezus pa ga poimenuje hinavščina. Človek sam od sebe ni sposoben delati dobro, čeprav ga ljubi in si ga želi. »Hoteti namreč je v moji moči, da bi dobro tudi izvrševal, pa ni.«

Sam iz sebe in sam po sebi, človek teži k zlu. Dobri nameni neštetokrat vodijo v hudobna dejanja. Želimo si ljubezni, ki je nekaj najboljšega, a v imenu ljubezni se vsak dan uničujejo družine, se zapušča otroke. V našem srcu je želja po pravičnosti, kar je čudovito. V imenu pravičnosti pa neštetokrat povzročamo še hujše krivice kakor so tiste, proti katerim smo se hoteli boriti. Revolucija in sedanje dogajanje na svetu to izrecno in nazorno dokazujejo. Tudi želja po popolnosti je v našem srcu nekaj čudovitega, če pa si domišljam, da jo lahko uresničim sam, postajam farizej in hinavec: »Jaz sem dober in nisem kakor….« Vse hrepenenje našega srca po dobrem nam izničita napuh in sebične ambicije. Vsako dobro dejanje na koncu hrani našo samovšečnost.

Sam od sebe ne morem zares delati resnično dobrega, ki ga želim delati. Potrebujem odrešenika, ki me/nas ne reši le enkrat, ampak je vedno z nami in v nas, da nas rešuje pri vsakem našem dejanju. Vsako naše dejanje, ki ga delamo zgolj iz sebe zlo neizogibno pokvari. Če delamo skupaj s svojim Odrešenikom, v njegovi moči, z njegovim navdihom, naše dejanje postane resnično dobro in večno. Ne zapre nas v ošabnost, ampak nas ukorenini v ponižnost. Dobro se zavedamo, da ga ne moremo pripisati sami sebi, ampak Njegovi milosti. Prosiva za veliki dar zavedanja svoje nesposobnosti, da bi delali dobro, da bi naju to zavedanje vedno znova gnalo k Njemu, ki je naš Odrešenik in naša moč.