»Kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.« (Lk 1,49)

Odrešenje je že dano in podarjeno. Njegova Ljubezen je že osvobodila ujetosti v laž strahu zase in lažne gotovosti. Marijina hvalnica je odziv tistih, ki Božje odrešenje doživljamo danes in se ga učimo svobodno sprejemati. Bog je Mariji daroval samega sebe. To je največ, kar je lahko storil. On je Vsemogočen v nesebični ljubezni. On je vir naše svobode. On zmore nemogoče, ker mu ni nič nemogoče. Zaradi tega njegovega delovanja je »njegovo ime sveto«: njegova svetost, njegova popolna plemenitost se kaže na zemlji. Njegovo ime je zdaj »posvečeno tako na nebu kot na zemlji«, priznan in slavljen je med ljudmi tako, kot se spodobi. Bog posvečuje svoje ime na zemlji tako, da se razkriva in daruje nam krhkim ljudem, ujetim v svoje strahove in omejenosti. S tem osvobaja naš razum, voljo in spomin za ljubezen v svobodi. Tako se izpolni prva prošnja, katero nas je Jezus naučil v svoji molitvi Očenaš. Na ta dar sva povabljena odgovoriti z Ignacijevo molitvijo: Vzemi, Gospod, in sprejmi…