»Kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.« (Lk 1,49)

Vsakršna okoliščina v Božjih rokah postane življenje, bolezen v Božjih rokah postane zdravje, samota postane bližina, greh v Kristusovih rokah postane odpuščanje in smrt postane vstajenje, odrešenje vsega sveta. Ena bistvenih stvari naše vere, ki je čudovita, je, da je lahko vse dragoceno, ovrednoteno. Verujemo v človeka, ki je iz zverinske krivice ustvaril največjo umetnino: dejanje ljubezni, ki nam je pokazalo Božje obličje in iz njega naredil vrata vstajenja. Največja stvar pa je, da je On, vsemogočen v ljubezni, daroval samega sebe. On zmore nemogoče, ker mu ni nič nemogoče: sebe darovati meni, omejenemu in umrljivemu. Njegovo ime je že posvečeno na zemlji tako, da se daruje bednim, sinovom in hčeram Adama in Eve, ki bežijo pred Njim in drug pred drugim. Iz krvave svetovne zgodovine zla ustvarja čudovito zgodovino odrešenja vseh in vsakogar. On je sočutje in materinskost. On nas ljubi v našem zlu in s tem ozdravlja naša oko in srce, ki ga ima za ljubosumnega in sebičnega. On ruši za nas nepremostljive ovire. Največje zlo je naše prepričanje, da je zlo močnejše od dobrega, da je zlo Bog. On na križu razkrinka to prevaro in obup, ki iz tega izhaja. Ozdravi nas smrtne bolezni, da se igramo boga sami sebi (nadutost). Vrne nam dostojanstvo, da smo ljubljeni od Njega. Nasiti našo lakoto po tem, da bi bili kakor Bog. Naše okrutne roke odpre za dar. V praznini malikovalstva nam kaže svojo navzočnost.