Iz svetega evangelija po Marku (Mr 3,13-19)

Tisti čas je šel Jezus na goro ter poklical k sebi, katere je sam hotel, in so prišli k njemu. Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigovat in bi imeli oblast izganjati hude duhove. Postavil je torej dvanajstere: Simona, ki mu je dodal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je dodal ime Boanerges, to je sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananejca in Juda Iškariota, ki ga je tudi izdal.

Pismo Hebrejcem navaja preroka Jeremija, ki v stari zavezi edini govori o »novi zavezi«, ki jo je Bog sklenil z ljudstvom. Prva (»stara«) zaveza je bila zunanja. Bog je dal postavo in pogoj za uresničevanje zaveze je bilo spolnjevanje postave. Ker je bila ta postava zunanja, je prvi človeški odziv nanjo vedno odpor in upor proti od zunaj naloženemu bremenu. Vsi Judje so častili postavo, a le redki so jo upoštevali, še manj pa živeli. Prerok Jeremija je obljubo nove zaveze napovedal v času, ko so Judje težko kršili postavo in doživeli posledice: tempelj je bil uničen in ljudstvo izgnano.

Prav ko se zdi, da je vse izgubljeno, Bog ustvari nekaj novega, kar je še lepše od starega. To dela še vedno. Tudi danes in tukaj. »Dal bom svoje postave v njih misli ter jih zapisal v njih srca«. To pomeni, da se bomo v notranjosti strinjali z Bogom, ljubili njegovo ljubečo voljo, v sebi čutili željo, da jo izpolnimo. Imeli bomo isto voljo in enaka hrepenenja kakor Bog. »Nihče ne bo učil svojega rojaka in nihče svojega brata: ›Spoznaj Gospoda‹; zakaj vsi me bodo poznali«. Poznamo ga osebno, intimno. Nič več se nam ne vsiljuje skozi nauk, ampak govori na srce. To zavezo je odprl Jezus s svojo podaritvijo in izročitvijo samega sebe. S tem je on sam postal naša postava vesoljne ljubezni. Prav to izgovarjamo pri vsaki maši: »To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov." Nova zaveza je večna, dokončna in popolna. Dokončno nas zedinja z Bogom in med nami. To je temelj in vir edinosti.

Evangelij nam spregovori o še enem pogoju za edinost: izbira dvanajsterih. Jezus postavi dvanajstere, da bi izrazil in omogočil edinost v različnosti. Če hočemo biti združeni z Bogom, smo lahko združeni le v različnosti. Vse delitve znotraj Cerkve so zgolj posledica pomanjkanja vere in neupoštevanja Jezusove avtoritete. Če hočemo živeti edinost smo povabljeni k posebni ljubezni do tistih, ki imajo znotraj cerkve avtoriteto. Ti bratje in sestre so tako nepopolni in krhki kakor vsak izmed nas, a jih je Kristus postavil, da bi v svojem telesu cerkve ohranil edinost v različnosti. Zase in za vse ljudi prosimo Gospoda za milost, da bi živeli zedinjeni z Njim, v Njegovi ljubezni, upoštevajoč postavo, ki jo je On vsadil v naša srca in da bi z vero upoštevali avtoriteto, ki jo je postavil zato, da bi bili v različnosti vsi eno telo.