Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,13-19)

Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence vpraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, zopet drugi, da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim je dejal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.

Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Danes je v ospredju Božje Očetovstvo. Jezus trdi, da je Peter spregovoril po navdihu Očeta in zato v njem prepoznal Božjega Sina, Učitelja. Vse, kar je dobro, prihaja od Očeta. Od njega prihaja Božje življenje, ki ga je Jezus med nami odživel kot človek. Življenje podarjanja samega sebe. Začetek tega življenja je vera v Jezusa Kristusa. On je pokazal v čem je življenje in kaj pomeni živeti na Božji način kakor človek. On je izbiral svoje učence po Očetovi volji.

Ko Simon prepozna Jezusa kot Božjega Sina, ga Jezus lahko imenuje skala, Peter. Jezus prepozna, da je Oče potrdil Petra, in mu to tudi pove. Vzajemno prepoznanje in priznanje, ki temelji na Očetovi pobudi. Simon prepozna in prizna v Jezusu Božjega Sina, Jezus pa v Petru temeljni kamen svoje Cerkve.

V čudovitem pismu, ki ga beremo v prvem berilu, Peter pokaže svojo odprtost za Očetov navdih in svojo hvaležnost do njega. Pravi, da se vse dogaja po Očetovi pobudi, ki izbere svoje učence po posvečenju Svetega Duha, da bi poslušali Jezusa Kristusa. Vse je delo svete Trojice.

Bog Oče Jezusa Kristusa nas je prenovil: podaril nam je življenje, ki smo ga zapravili, sedaj pa nas prenavlja in oživlja po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih.

Oče se res izkaže kot najboljši Oče, saj nam je podaril življenje onkraj smrti, večno življenje v Njegovi ljubezni.

Velikodušnost in dobrohotnost, ki nam jo je Oče pokazal v preteklosti, je očitna obljuba enako velike velikodušnosti v prihodnosti.

Mi že imamo večno življenje, a v kalčku, ki je poln upanja in hrepeni po dopolnitvi.

Peter ne najde dovolj lepih besed, da bi nam opisal, kar Oče pripravlja za nas: nepokvarljivo dediščino, ki ne mine, in je shranjena v nebesih. Peter živi izredno pozitivno držo: vidi ogromno Božjo dobroto v preteklosti in tudi za prihodnost.

Med tema dvema neskončnima prostorjema veselja je majhen trenutek preizkušnje: "veselite se, če morate sedaj za kratek čas trpeti preizkušnje.« Peter vidi vse težave, nasprotovanja, konflikte in muke našega življenja, ki tako pogosto zavzamejo naše celotno notranje obzorje in nas zadušijo, kakor nekaj zanemarljivega, kot kratek trenutek preizkušnje med dvema razodetjema neopisljive Božje dobrote in velikodušnosti. Tudi te preizkušnje razume zelo pozitivno: so nujne za prečiščenje naše vere, podobno kakor ogenj prečisti zlato.

Takšna vizija krščanskega življenja je izredno tolažilna in krepčilna. V to smo vsak dan povabljeni in o tej vsakdanjosti nam Peter s takšnim navdušenjem pripoveduje.

Prosimo ga, da bomo odprti za Očeta in polni zaupanja v Njegovo ljubezen.