Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,1-11)

Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

Danes sva povabljena zreti s kakšno krotkostjo se Jezus približuje svojemu trpljenju. S svojim trpljenjem nam izkaže usmiljenje. Očetu je to bolj dragoceno kakor vse obredne žrtve, ki jih je tudi Jezus daroval v Jeruzalemskem templju preden je šel na Kalvarijo. Pripoved o prešuštnici iz Janezovega evangelija nam pokaže mero in globino Božjega usmiljenja, ki je neskončno.

Pri soočanju z zlom imamo ljudje običajno dve med seboj nasprotujoči si drži, a nobena ni v Kristusovem duhu. Prva drža je trdo in strogo obsojanje zla, druga drža pa je lahkotna ali lahkomislena popustljivost. Strogo obsojamo zlo, ko smo prepričani, da vsaj mi nismo kakor ti grešniki. Tako si ustvarimo lažno gotovost. Ta drža je lažna, ker temelji na ošabnosti in napuhu. Gospod nas ni učil, da se ločimo od grešnikov, ampak skupaj z njimi nositi greh sveta. Če pa ne obsodimo, hočemo zavzeti spravljivo držo, rekoč: »Seveda, to kar je naredil, ni dobro, saj ne razume in je žrtev okoliščin in današnje družbe.« Na tak način se znebimo teže boja proti grehu in ga s svojimi popustljivmi sodbami in besedami skoraj opravičujemo.

Jezus nikdar ne zmanjšuje teže greha, ki jo pozna veliko bolj kot katerikoli človek. Dobro ve, da zlo človeka onesnaži, zastruplja in je težka izguba. Zaradi tega ni lahkotno prizanesljiv in popustljiv do zla. Jezus se postavi na stran grešnikov tako močno, da vzame nase kazen, breme in trpljenje, ki ga povzroča greh. Le zaradi tega je lahko prizanesljiv do grešnika in mu podari Božje odpščanje. »Tudi jaz te ne obsojam! Pojdi in odslej ne greši več!« Jezus se ne zadovolji s tem, da to zgolj izreče, ampak da tudi moč, ker je v svojem trpljenju posledice greha vzel nase.

V svojem usmiljenju nas je Bog do konca ljubil. Svojega Sina je poslal, da naše grehe vzame nase, nam odpusti in nam podari nov mir, veselje in ljubezen.