Gospod nas vabi, da se vrnemo k njemu z zaupanjem, kakor se je mlajši sin vrnil k svojemu očetu. V berilu iz Miheja slišimo, kako Bog skrbi za svoje ljudstvo, kakor pastir za svojo čredo, kljub temu da smo pogosto osamljeni in izgubljeni v svetu. Njegova ljubezen nas ne zapušča, temveč nas vodi nazaj k njemu, kjer najdemo pravo domovino. On odpušča naše grehe in nam ponuja nov začetek, kakor je oče objel svojega izgubljenega sina. Njegovo usmiljenje je neskončno, kakor je nebo visoko nad zemljo, in naše pregrehe oddaljuje od nas tako daleč, kakor je vzhod od zahoda. On nas ozdravlja, rešuje in nas obdaja z ljubeznijo, kljub našim napakam. Njegova dobrota nas vabi, da se spomnimo vseh njegovih dobrot in se zavedamo, da nas ne kaznuje po naših grehih, temveč nas sprejema z odprtimi rokami. To nas spodbuja, da smo tudi mi v družini in skupnosti drug do drugega usmiljeni.

Jezus z zgodbo o izgubljenem sinu razkriva srce Boga, ki vedno čaka na naš povratek. Starejši sin, ki je ostal zvest, pa pa nam kaže trdoto in neusiljenost "pravičnežev" do do tistih, ki se vračajo k Bogu. V tednu družine nas ta beseda vabi, da v družini gojimo odpuščanje, strpnost in ljubezen, ki presega vse človeške napake. Naj naša družina postane prostor, kjer vsakdo občuti Božjo milost in ljubezen, da bomo skupaj rasli v veri in upanju.