22.9.2021 – Svetišče smo

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,1-6)

Jezus je sklical dvanajstere apostole in jim dal moč in oblast nad vsemi hudimi duhovi in da bi ozdravljali bolezni. Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike in jim je rekel: »Nič ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. In v katero koli hišo pridete, tam ostanite in od tam odhajajte. In kjer koli vas ne sprejmejo, pojdite iz tistega mesta in otresite prah s svojih nog v pričevanje zoper nje.« Šli so torej in hodili od vasi do vasi, oznanjali blagovest in povsod ozdravljali.


Graditi Cerkev ni v naši moči. Le Jezus ima to moč in oblast in jo daje dvanajsterim. Da bo jasno, da njihovo delo ni človeško delo, jim naroči naj za nič ne skrbijo, niti za tisto, kar se jim zdi nujno potrebno. Naroča jim naj ničesar ne jemljejo s seboj na pot…

Prvo berilo nam pokaže še drug vidik. Graditev Cerkve je Božje delo. Mi v temelje Cerkve lahko dodajamo le ponižno izpoved svojih grehov. »Moj Bog, sramujem se in se bojim povzdigniti svoje obličje k tebi, moj Bog; kajti naše hudobije so se nam namnožile čez glavo in naša krivda je zrasla do neba.« To je pogoj, da lahko znova zgradimo Božjo hišo in obnovimo njene ruševine.

Brez ponižnosti in bolečine zaradi lastnih grehov se božje delo ne more uresničiti. Naredili bomo zgolj sterilni človeški poskus. Če postavimo pristne temelje ponižnosti in kesanja, Bog lahko gradi in to z močjo svojega usmiljenja. Zato nas vabi, naj gledamo kaj vse je Gospod storil za nas in naj se mu iz srca zahvaljujemo.

Ni človeka, ki ne bi mogel prispevati svojega deleža pri graditvi cerkve. Dovolj je, da ponižno podarim svojo bolečino za svoje pomanjkljivosti in grehe, predvsem pa da se zaupljivo obrnem k Božjemu usmiljenju, ki pod temi pogoji iz moje človeške nezadostnosti ustvari temelj za svoje čudovito delo.

28 views0 comments

Recent Posts

See All