V Apd 3 Peter in Janez ne ponujata hromemu možu denarja, temveč "kar imata" – moč imena Jezusa Kristusa, ki dviga iz vseh življenjskih paraliz. Psalm 105 vzklikne: "Veselite se, ki iščete Gospoda!", ker vstajenje ni dogodek iz preteklosti, temveč vir neprenehne radosti. Luka v Lk 24 razkriva čudež emavške poti: učenca prepoznata Vstalega šele, ko jima "odpre oči" – kakor poudarja Fausti, "Kristus se razkriva v razlomljenosti, ko z njim delimo kruh".

Hromi mož v Apd 3 ne le ozdravi – "skoči kvišku in hodi", postane živo pričevanje moči vstajenja. Tako tudi mi: Kristus nas kliče, da vstanemo iz vseh duhovnih oklevanj in postanemo njegove hvalnice. Psalm 105,8 nas spominja: "Spominja se svoje zaveze za vse čase" – križ je bil vrata, vstajenje pa je odprtina v njegovo večno zvestobo.

Učenca v Emavsu sta bila ujeta v razočaranju, a Kristus jima "razloži Sveto pismo", da jima zagorita srci (Lk 24,32). "Brez Kristusa ostaja Biblija le črka; z njim postane ognjena beseda". Šele ko ga spoznamo v lomljenju kruha, se naše oči odprejo za resnično navzočnost Živega.

Naj bo ta velikonočna sreda spodbuda: Kristus hodi z nami tudi, ko smo slepi za njegovo navzočnost. Kakor hromi mož in emavška učenca, smo poklicani postajati ljudje, ki "vidijo, verjamejo in oznanjajo" – ker vstajenje ni le zgodba, temveč življenje, ki nas danes preobraža.