Berilo iz Judite (Jdt 8,2-8)

Juditin mož je bil Manase, ki je umrl ob času ječmenove žetve. Ko je namreč nadzoroval té, ki so na polju vezali snope, ga je zadela sončarica; umrl je v svojem mestu Betuliji in bil tam pokopan pri svojih očetih. Tako je bila Judita po njem vdova že tri leta in šest mesecev. V zgornjem delu svoje hiše si je napravila samotno sobo, kjer je bivala sama s svojimi deklami. Okrog ledij je nosila raševino in se postila vse dni svojega življenja razen sobot, mlajev in praznikov Izraelove hiše. Bila pa je silno lepe postave; njen mož ji je zapustil veliko bogastvo, obilno služinčad in posestva, polna čred goved in tropov ovac. Pri vseh pa je najbolj slovela, ker se je zelo bala Gospoda. Ni ga bilo, ki bi o njej kaj slabega rekel.

Juditina knjiga lepo opiše tudi današnjo sozavetnico Evrope, sv. Brigito, »močno, krepostno«. Kot je danes, je bil tudi v njenih časih, svet zmeden in cerkev razbita. Rojena je bila leta 1303 v visoki švedski plemiški družini kot hči Birgerja Perssona, guvernerja in deželnega sodnika v Upplandu, ter Ingeborg Bengtsdotter. Pri štirinajstih se je poročila z osemnajstletnim Ulfom in rodila osem otrok. Pri 40 je postala vdova in se umaknila cistercijanski samostan. Leta 1364 ustanovi red brigitink.

Radodarna in gostoljubna. Vsak dan je stregla revežem, ustanavljala bolnišnice, podpirala samostane, gradila šole in cerkve. Na dvoru je pogumno obsojala razsipnost velikašev, roparsko početje vitezov, krutost upravnikov, davkarije, nemoralnost bogatih… Napovedala je tudi kugo, ki je leta 1348 pustošila po Evropi. Brigita 1349 s hčerjo sv. Katarino odpotuje v Rim in postane svetovalka papežev in kraljev. S svojo karizmo in pogumom je posegala v politično in cerkveno dogajanje tedanje Evrope. Pri vsem svojem delu se ni opirala na svetovalce, ampak na mistična videnja. Temeljni duhovni cilj sv. Brigite je bil – zveličanje duš. Prizadevala si je za mir med narodi, za edinost med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo ter za spravo med papežem in cesarjem. Nikogar se ni bala. Njeni nastopi so bili preroško drzni. Z resnico je razorožila vse. Papeže je vabila iz Avignona (1309-1377) nazaj v Rim. Dobila je razodetje, naj od papeža zahteva tudi radikalne reforme v Cerkvi. Pred smrtjo je poromala v Sveto Deželo. Vrnila se je strta. Takrat še ni videla sadov svojih prizadevanj. Zdelo se je, da prav pri nobenem svojem velikem posredovanju ni bila uspešna. Ko je doživljala noč vere in zapuščenost od Boga in ljudi, ji je bilo razodeto: »Vedi, da bodo Božji prijatelji kronani za vsako besedo, ki jo izrečejo zaradi Boga in za poboljšanje ljudi.« Nekaj dni pred smrtjo je prejela tolažilno gotovost, sporočilo, da svetniki zmagujejo, ko odhajajo s tega sveta. Umrla je med sv. mašo, 23. julija 1373. Svojo smrt je združila z Gospodovo daritvijo. Bila je »sonce in Kristusovo orodje, ki nam sveti in nas uči ter kaže pot h Kristusu.« O tem pa govori današnji evangelij.