24.9.2021 – Nujnost puščave

Berilo iz knjige preroka Ageja (Ag 2,1-9)

Gospod govoril po preroku Ageju: … Vendar pogum, Zoróbabel, govori Gospod, pogum Jozue, pogum, vse ljudstvo v deželi! Na delo! Zakaj jaz sem z vami, govorí Gospod vsega stvarstva. Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostane moj duh med vami. Ne bojte se!

Kajti tako govori Gospod vsega stvarstva: Še malo časa, in potresel bom nebo in zemljo, morje in kopno! Razgibal bom vse narode: dragocenosti vseh narodov se bodo stekale sem in to hišo bom napolnil s slavo, govori Gospod vsega stvarstva. Moje je srebro in moje je zlato, govori Gospod vsega stvarstva. Slava te druge hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori Gospod vsega stvarstva; na tem kraju bom podelil mir, govori Gospod vsega stvarstva.


Današnje berilo in evangelij nam pomagata premišljevati pod kašnimi pogoji Bog deluje skupaj z nami. Pri branju se spomnim na pravila sv. Ignacija o obnašanju v potrtosti in tolažbi. Ko smo polni tolažbe in poguma, moramo pomisliti na težave, ki bodo prišle, da se bomo z njimi lahko soočili.

Evangelij je evangelij tolažbe. Učenci navdušeno vzkliknejo: »Božji maziljenec«. Takoj zatem Jezus prepove govoriti o njem in napove pot trpljenja in smrti.

Ignacij priporoča, da v potrtosti pomislimo na tolažbo, ki bo kmalu prišla in da je v potrtosti Bog z nami in nam pomaga, da lahko vztrajamo v sklepih storjenih v prejšnji tolažbi.

Takšno lekcijo nam daje prvo berilo. Judje so v potrtosti in napada jih obup. Njihove ambicije in načrti s katerimi so se vrnili iz Egipta se niso uresničili. Niso imeli sredstev, da bi obnovili Salomonov tempelj. Sredi te potrtosti dobijo sporočilo tolažbe, ki opogumlja.

Kristus je božje svetišče obnovil s ponižnostjo in določeno tesnobo, kajti moral je iti skozi trpljenje in smrt. Agejeva prerokba se uresniči v Kristusu, katerega telo je novi in resnični tempelj Boga. V Kristusovem telesu se mi lahko srečamo z Bogom. Pa ne samo to, ampak smo vsi skupaj udje njegovega telesa, resnično Božje svetišče. Da pa se je svetišče lahko obnovilo, pa je bilo potrebno trpljenje in ponižanja, preko katerih je Kristus vstopil v svojo slavo.

Tako je v vsakem življenju. Iti moramo skozi obdobja težav in ponižanj, da je naša ljubezen očiščena in naš dar resnično vreden Boga. Ni nam treba obupovati zaradi težav, ampak zaradi njih lahko še bolj zaupamo, kajti kažejo nam, da Bog dela v nas.

To velja za zakonce, za redovne skupnosti, duhovnike in celotno občestvo Cerkve. Ne obupujmo, ampak se nenehno vračajmo v Kristusovo skrivnost: ponižno in z zaupanjem, vedoč da je Bog z nami, da je njegov Duh v nas in med nami in se nam ni treba bati. Drug drugemu pomagajmo sprejemati njegovo navzočnost in iz nje zajemati, krotki in odprti za njegovega Duha. Krotkost in zahvaljevanje sta nenehni vir veselja vere tistega, ki hodi za Kristusom sredi sedanjega življenja.

39 views0 comments

Recent Posts

See All