»Lévi je pustil vse, vstal in šel za njim« (Lk 5,28)

»Če hočem iti za njim«, sprejmem tudi pogoj, ki mi ga postavlja. Kakor ne morem živeti brez dihanja, tako ne morem iti za njim brez križa preizkušenj in stisk. Evharistija me osvobaja strahu, da grem lahko za Njim, če hočem. Lahko živim iz ljubezni Ljubljenega, Kristusa. Krščanska ljubezen je zato močnejša od ljubezni do sorodnikov in lastnega življenja. Če imam za absolut ideje, stvari ali samega sebe sem suženj. Svoboden sem, če ljubim O(o)sebo. Ko ljubim je D(d)rugi moje središče. Moj vodič-pastir je lahko le Bog ali pa smrt. Jezus pravi naj gremo za njim. Ne reče, naj bomo kakor on. Računa na moj/tvoj svoboden odziv. Premakne in zgane me lahko le spoznanje njegove brezmejne in brezpogojne ljubezni, ki me vabi, da ji sledim. Postni čas je pot, da bi spregledal Njegovo ljubezen, ki ne gradi na strahu, ampak na podarjanju samega sebe. Ko me On gane, se šele lahko začnem spreobračati k Njemu in za Njim. Ne more me pa ganiti in navdušiti, če mu ne odprem vrat srca. Kljuka je namreč na moji strani.