Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,26-38)

Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Berila govorijo o Marijinem odgovoru na Božji predlog ter o Jezusovih občutjih ob učlovečenju. Marijine besede in Jezusove besede Očetu ob prihodu na svet so si čudovito podobne. Pismo Hebrejcem pravi, da je Jezus ob prihodu na svet rekel Očetu: »Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, o Bog.« Pride kakor Božji služabnik, ki so ga napovedovali preroki. Tudi Marija se predstavi kot Božja služabnica: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji Besedi.«

Marija se je spontano odzvala na Božje povabilo na enak način kakor pozneje njen Sin Jezus. Enaka odziva sta znamenje globoke ljubezni, sploh pri tako pomembnem dogodku kot je Božje učlovečenje.

Evangelij pove, da Marijina razpoložljivost in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo temelji na veri. Njena duša je bila popolnoma odprta Božji besedi. Popolnoma in v celoti je verovala v Božjo vsemogočnost, ki jo kaže prav v ljubezni. Še posebej močno je verovala v Božjo dobroto, ki pripravlja in uresničuje čudovite stvari. Angelove besede izražajo veselje zaradi Božjih čudes: »Spočela in rodila boš sina... Velik bo in imenovan Sin Najvišjega.« Neverjetne besede in izredne obljube. V tem trenutku se od Marije zahteva, da tem besedam obljube verjame in veruje. Naprošena je, naj ne dvoim v neskočno Božjo dobroto.

Ko prosi za pojasnilo, ker ni bila z možem, dobi še bolj izreden odgovor: »Sveti Duh bo šrišel nadte in moč najvišjega te bo obsenčila; ta, ki se bo rodil, bo imenovan Sin Božji.«

Marijino srce je popolnoma odprto Božji luči in ljubezni, njegovim čudesom. Zato je lahko popolnoma poslušna in uboga.

Podobno velja za nas. Ne moremo biti učljivi in odprti za izpolnjevanje Božje volje v vsakršnih okoliščinah, če ne verjamemo in ne verujemo v veselje, ki ga Bog obljublja. Marija je verjela v ogromno veselje, ki je bilo obljubljeno njej in vsemu svetu: Bog hoče rešiti, Bog nam hoče posredovati svojo polnost. Če verjamemo Božjemu namenu in hotenju, bomo lahko popolnoma odprti za njegovo voljo, lahko mu bomo z veseljem zaupali, tudi sredi trpljenja. Vedeli bomo da je Bog dober in da za nas in ves svet pripravlja svoje večno veselje. Prosimo Marijo in Jožefa za dar popolne vere.