25.4.2021 - 4. velikonočna - Pastir, ki da sebe

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,11-18)

Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Cerkev naju vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imela življenje in ga imela v izobilju. On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva midva ta hip sposobna doumeti in sprejeti.

Jezus se nama predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je zapovedi Boga Očeta. Zapoved je tisto, kar je Bog vanj položil, da podari in uresniči. In prav zaradi tega ga Oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus, poveže dinamiko spoznavanja in ljubezni.

Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus dovoli, da se ta ljubezen, ki je polnost v njem, širi in osvaja vse, do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen.

Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.

Jezus nam z Božjega vidika razodeva, kakšna je narava ljubezni in hkrati tudi s človeškega vidika razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist jasno pove, da je dal Jezus življenje za nas. Če midva te njegove podaritve ne zaznavava, iz nje tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.

Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim.

Današnje bogoslužje ne poudarja, da sva midva kot Gospodova učenca odgovorna za to, kako sodelujeva z njim. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene vključuje v svoje delo. Pusti, da se ga dotakneva. Življenje ne raste samo od sebe. Le če dar življenja sprejemava, ga imava v vse večjem izobilju. Želim ti, da rasteš v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: »Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1).

73 views0 comments