Majhen sem pred veličino in skrvnostjo življenja. Zelo zelo majhen. Jezus pravi, da v življenje vodi ozka pot, široka pa v neživljenje, torej v smrt. Sebičnost in osredotočenost nase je široka pot, ki se klavrno konča in nam povzroča pekel že v tem življenju. Opazimo jo in moti nas le pri drugih. Ozka pot pa je pot Jezusa Kristusa: darovanje samega sebe, ker življenje raste, ko ga podarjamo drug drugemu. Ta pot je res ozka in težja, vsaj na začetku. Ker se ne odpravimo zlahka nanjo, ne moremo doživeti sadov in lepote, ki se na njej prebuja. Blagor tistim, ki v moči Duha Vstajenja, ki je v nas, upajo vsak dan znova dati besedo Jezusu - ozkim vratom - in se odpraviti na pot, ki potem postane zelo široka in premaga smrt v srečanje z Lepoto, ki nas ustvarja in podarja. Naj bo tega vse več v naši državi za katero smo danes Bogu hvaležni. Dal nam je ljudi, ki so zaupali in se prav odločali. Hvaležni smo za domovino in zanje. Naj bo naša država priložnost, da se vsak dan znova odločimo za prehod skozi ozka vrata. Za več veselja in življenja vseh, ki smo člani Božje družine. Ta pa je večna in raste po sprejeti in podarjeni samopodaritvi ali ljubezni.