26.12.2021 - Po Božji podobi: družinski člani

»Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?«


Človeška družina sama po sebi govori o Bogu, o tem kdo in kako On je. Ustvarjena je namreč po Božji podobi. Zaradi tega je danes na zahodu, kjer verujemo, da Boga ni ali ga ne sme biti, družina tudi najbolj preganjana, zatirana in razdirana. V družini postajamo ljudje, tako kot je Božji Sin postal človek v odnosu med Jožefom in Marijo. Resnični vir in avtor družine pa je Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh. Skrivnost družine dojemamo toliko, kolikor se jo učimo sprejemati in živeti kot Božji dar in njegovo sporočilo nam o skrivnosti življenja v katerega smo povabljeni.

To od nas zahteva, da vedno znova sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s tem srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in je to vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku, zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K Božjemu načrtu spadata tako starševska skrb, kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo povezanosti Božjega načrta, pri uresničevanju le tega najdejo veselje. Za starše in otroke je zavedanje pravkar povedanega bistvenega pomena. Medsebojno razumevanje ni takojšnje, je pa zagotovljeno.

Evangeliji pravijo o Mariji, da je vse kar se je dogajalo ohranila v svojem srcu. Če Božjega načrta ne razumem takoj, še ne pomeni, da ga ne sprejmem. Zato je dogodke in besede, ki skrivnostne prihajajo od Boga, potrebno ohraniti v srcu. S tem njegov načrt sprejmemo in pričakujemo, da bomo doumeli tudi smisel. To še posebej velja glede čustev in povezanosti v družini. Včasih je vez med materjo in otroci tako močna, da je vir izsiljevanja. Hoče zamegliti in nadomestiti temeljno povezanost z Bogom, ki je vir ljubeče svobode in kriterij resničnosti odnosa med materjo in otroci. Če pa povezanost z drugim človekom ni odprta za Božji načrt, obstaja veliko tveganje, da bo odnos zadušen.

Jezus, v vsem kar živi in v vsem tem kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega nam prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski projekt. Ali z drugimi besedami: ne najdemo več Duha, ki ga je Jezus podaril. Zapovedi ali tega, kar je Bog položil v nas, da bi živeli, je mogoče uresničevati le v moči Duha, ki nas poveže z Jezusom v katerem prebiva polnost božanstva. Duh ima svoja obzorja ves čas odprta k Očetu, tako v Jezusu kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo Božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le na tak način lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino tudi danes sredi pandemične razdeljenosti in strahov za svoje telesno življenje.

19 views0 comments