Na četrto velikonočno nedeljo, ko v meni zveni glas Dobrega pastirja (Jn 10,1–10), se ustavljam na pragu ovčjaka. V duhu Filokalije in notranje zbranosti, ki išče božjo bližino v vsakem utripu srca, zaznavam, da moj klic ni v iskanju novih ideologij, temveč v prepoznavanju Njegovega glasu sredi hrupa sveta. Biti kristjan ne pomeni pripadati religiji, ampak vstopiti v odnos, ki presega smrt. Kristus je vrata – ne le v simbolnem smislu, temveč kot prehod iz biološkega preživetja v resnično, evharistično ali cerkveno bivanje.

Ko poslušam Petrov govor (Apd 2,14.36–41), se zavedam srčnega pretresa, ki so ga doživeli poslušalci v Jeruzalemu. To ni le čustvena reakcija, ampak ontološki pretres. »Kaj naj storimo?« so vprašali. Odgovor, ki ga čutim v svojem srcu, je vrnitev k izvoru, k spremembi smeri mojega bivanja. Zdi se mi, da je v slovenski družbi, kjer smo pogosto ujeti v stare zamere in vnaprejšnje sodbe, prav ta iskrenost – ta »pretres srca« – tisto, kar nam najbolj manjka. Namesto da bi gradil zidove samoobrambe, se odločam za ponižnost, ki prizna: »Gospod, Ti si tisti, ki ga moj narod tolikokrat križa v bližnjem.«

Psalm 23 mi ob tem poje o Gospodu, ki je moj pastir. Tudi ko hodim skozi temno dolino slovenskega pesimizma in družbene razklanosti, se zavedam, da nisem sam. Njegova palica je zame tolažba – ne kot orodje prisile, ampak kot vodstvo ljubezni, ki me vodi k poživljajočim vodam evharističnega miru.

V evharistiji zaznavam tisti prostor, kjer lahko nenehno živim iz vstajenja. Ko pristopam k mizi, se moje osebno trpljenje in rane mojega naroda ne izbrišejo, ampak se preobrazijo. Kristus, ki »je na svojem telesu sam ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24), v evharistiji postane naš sodobnik. Tam se lomi kruh, ki me hrani za to, da ne bi več taval kakor ovca brez pastirja, ampak da bi postal del Njegovega telesa.

V Sloveniji se mi zdi evharistično življenje edini resničen odgovor na družbeno polarizacijo. Tam, kjer ni več »naših in vaših«, ampak le eno telo, ki prejema isti dar, se rojeva nova politika – politika ljubezni in odpuščanja. Zavedam se, da v evharistiji prejemam moč, da sredi tedna ne postanem najemnik, ki beži, ko pride volk razdora, ampak pastir, ki je pripravljen darovati svoj čas in mir za drugega.

Kje v današnji Sloveniji zaznavam to vstajenje? Mislim na stisko običajnega človeka, ki se bori s sistemsko hladnostjo in občutkom odvečnosti. Zdi se mi, da vstajenje danes živi v tisti materi samohranilki, ki se sredi slovenskega stanovanjskega krča in negotovosti na trgu dela sooča z obupom. Ko se zdi, da so vsa vrata zaprta in da je sistem le »tat, ki prihaja, da krade in mori« njeno dostojanstvo, v nekem trenutku doživi preobrat. Namesto da bi se zlomila, v svoji lokalni skupnosti najde ljudi, ki niso le birokrati, ampak postanejo njeni bratje in sestre. Ko ti ljudje, ganjeni od njenega klica, ne ponudijo le materialne pomoči, ampak ji povrnejo občutek, da je ljubljena oseba, zaznavam v tem delovanje Vstalega. Njen prehod iz paralizirajočega strahu v ponovno zaupanje v življenje je zame resnično vstajenje.

V slovenskem družbeno-političnem dogajanju, kjer se pogosto poudarja le učinkovitost, je takšna solidarnost, ki vidi osebo v njeni edinstvenosti, pravi čudež. Mislim, da je to trenutek, ko Kristus pokliče svojo ovco po imenu in jo izvede iz teme.

Odločam se, da bom v tem tednu poslušal le Glas, ki prinaša življenje v obilju. Ne bom se pustil zapeljati glasovom, ki v Sloveniji sejejo strah, sovraštvo ali apatijo. Zavedam se, da sem po Njegovih ranah ozdravljen – ne le za večno življenje po smrti, ampak za polno, darovanjsko življenje tukaj in zdaj.

Zaznavam, da je moja vloga v tem narodu biti vrata upanja. Ko sredi vsakdanjih stisk, morda ob krivičnih obtožbah ali ob poslušanju neprijaznih novic, ne vrnem zla za zlo, ampak ohranim držo Dobreg pastirja, takrat v moji domovini vstaja Kristus. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da me Pastir pozna in da me nobena družbena vihra ne more iztrgati iz Njegove roke. Moje bivanje postaja evharistično takrat, ko v slovenskem prostoru, ki tako močno potrebuje spravo, postanem živa priča velike noči.