Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (1 Tes 3,7-13)

Bratje, v vsej svoji nadlogi in stiski smo se potolažili nad vami z vašo vero; zakaj zdaj živimo, če vi stojite v Gospodu. Kako bi se namreč mogli Bogu glede na vas zahvaliti za vse veselje, ki ga občutimo zaradi vas pred Bogom? Noč in dan silno goreče prosimo, da bi ugledali vaše obličje in spopolnili nedostatke vaše vere.

Sam Bog in naš Oče in naš Gospod Jezus Kristus naj naravna našo pot k vam! Vas pa naj Gospod obogati in obilno napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh, kakršni smo tudi mi do vas, da tako vaša srca utrdi, da bodo v svetosti brez graje pred Bogom in našim očetom, ko pride naš Gospod Jezus Kristus z vsemi svojimi svetimi. Amen.

Pavel prejme dobre novice od Tesaloničanov in je zelo vesel. Po nekaj tednih oznanjevanja jih je moral zaradi preganjanj zapustiti. Napotil se je v Atene in Korint. Skrbelo ga je, da njihova vera ne bi zdržala vseh nasprotovanj in stisk.

Zato je poslal Timoteja, da jih potrdi v veri in mu posreduje novice o njih. Ta se je vrnil k Pavlu z veselo novico on njihovi pogumni vztrajnosti.

Pavel je tako vesel, da jim napiše pismo o tolažbi, ki so mu jo dale novice o njih. Njim in nam razkriva svoje srce. Očitno je, da se ima za očeta vernih, ki jim je preko Besede evangelija posredoval novo življenje.

Pokaže, da je tudi človeško navezan na Tesaloničane. Želi si, da bi jih znova srečal. Ne zadoščajo mu samo dobre novice za katere se Bogu zahvaljuje. Duhovno življenje je še povečalo Pavlove človeške sposobnosti bližine, sočutja in zvestobe. Hrepeni, da bi dozoreli v veri in zrasli v obilju ljubezni. Hrepeni, da bi med seboj vedno bolj znali živeti bratsko ljubezen, ki je odprta do vseh in vsevključujoča.

Konkretna ljubezen je svetost, po kateri prihaja Gospod. Pavel nas spodbuja k rasti v naših medsebojnih odnosih in sicer v dve smeri: napredovanje v veri in v ljubezni, v duhovno in v človeško rast. V to smo vsak dan povabljeni po evharistiji in Božji besedi, v osebni in skupni molitvi.