Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,1-20)

Tisti čas je Jezus spet začel učiti ob morju. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je moral stopiti v čoln in sedeti na morju, vsa množica pa je bila kraj morja na suhem.

Učil jih je mnogo reči v prilikah ter jim v svojem nauku govoril: »Poslušajte! Glejte, sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je padlo nekaj semena poleg pota in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko je pa vzšlo sonce, je uvenelo in, ker ni imelo korenine, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Drugo je padlo na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.« Nato je rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«

Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili okrog njega z dvanajsterimi, za priliko vpraševali. Govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje v prilikah, da z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da bi se ne spreobrnili in bi jim ne bilo odpuščeno.« Nato jim reče: »Te prilike ne razumete? In kako boste razumeli vse prilike?

Sejavec seje besedo. Ti, pri katerih je beseda vsejana poleg pota, so tisti, pri katerih se beseda seje, a ko jo slišijo, takoj pride satan in vzame vanje vsejano besedo. Ti, pri katerih je seme vsejano na kamnita tla, so tisti, ki besedo, ko jo slišijo, takoj z veseljem sprejmejo, a nimajo v sebi korenine, ampak so nestanovitni; ko pa potem zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Zopet drugi so ti, pri katerih je seme vsejano med trnje: to so tisti, ki so besedo slišali, pa se jim prikradejo svetne skrbi in zapeljivost bogastva in želje po drugih rečeh ter besedo zadušijo, da ostane brez sadu. In ti, ki so seme sprejeli v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo in sprejmejo ter obrodijo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.«

Pismo Hebrejcem nam pravi: » Z eno daritvijo je za vedno storil popolne tiste, ki se posvečujejo«. Za kristjane se uporablja isti glagol kakor prej za samega Kristusa: storil popolne. Kristus sam se je učil te popolnosti preko trpljenja. Po Adamu in Evi naš način živetja človeškosti povzroča trpljenje nam in naravi, še najbolj pa Bogu, ki nas ljubi kot svoje ljubljene sinove in hčere. Jezus nas vzljubi in sprejme takšne: smo Njegovi preganjalci. S tem On postane vir odrešenja za vse, ki ga poslušajo, za vse, ki sprejmejo v svoje srce seme Njegove besede. Kristusova skrivnost je človeška narava, ki preko trpljenja postane popolna kar pomeni živeta na Božji način podarjanja samega sebe v hrano drugim. Kristus je tako postal popoln duhovnik in to omogočil tudi vsem nam, novozaveznim vanj krščenim kristjanom. Tudi nas je usposobil, da svoje življenje darujemo Bogu, tako da ga sprejemamo od Njega kot dar nam in ga delimo bratom in sestram. S tem se posvečujemo. S tem postajamo sodelavci pri Božjem ustvarjanju velike družine od Njega ljubljenih za isto mizo življenja. Naš proces posvečenja je počasen in zato traja. Posvečujemo se tako, da v trpljenju in stiskah dovolimo, da se s nas uresničuje Kristusova podaritev nam in bratom. Med nami in našim skupnim nebeškim Očetom ni več nobene ovire, hkrati pa lahko ponižno priznamo, da nenehno potrebujemo Jezusovo izročitev vsakomur izmed nas. Naše srce je kakor zemlja v kateri seme Njegove Božje besede obrodi Življenje, če ga zemlja sprejema in mu dovoli rasti.