»Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval« (Jn 20,8)

Janez Evangelist sebe imenuje »drugi učenec« zato, ker je drugačen. Potem, ko ga je videl na križu, je imenovan prijatelj. Prijateljstvo je vzajemna ljubezen. Kdor ljubi, lahko sreča in veruje v Vstalega, ker je tudi sam prešel iz smrti v življenje. Po Marijinem oznanilu Peter in drugi učenec odideta h grobu. Učenec-prijatelj ne vstopi; počaka Petra v znamenje spoštovanja do njega. Pogleda pa noter in vidi ležati rjuhe: niso puščene v neredu, kot če bi bilo truplo odneseno. Rjuhe, v katere je bilo zavito Jezusovo telo, so razgrnjene: grob je postal poročna postelja, ki jo je Ženin pripravil za vsakogar, ki bo prišel vanj. In vsi prej ali slej pridemo. Tam pa ne srečamo gospostva smrti, ampak polno združenost z Gospodom življenja. Smrt ni več smrt: naša absolutna meja je združenost z njim, ki je absolutna ljubezen do nas. Božič zasije v vsej svoji veličini, teži in resničnosti. Tega danes potrebujemo kot Sahara vode, saj mislimo, da je telesno življenje vse in smo zaradi varnosti pripravljeni zatajiti svojo človeškost po Božji podobi in postati kodirani sužnji.