Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,43-48)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Danes evangelij pred nas postavi "nečloveško" zahtevo. Gospod zahteva notranjo držo in obnašanje, ki ni naravno, še manj pa spontano: ljubite svoje sovražnike. Pokaže nam, kdo smo, če tega ne delamo.

Pomembnejši od zahteve je razlog zanjo: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče. Jezus nas prosi, naj živimo na božji način. To pa zato, ker smo njegovi sinovi in hčere. V življenju lahko pokažemo svoje sinovstvo le tako, da ljubimo sovražnike.

Že v stari zavezi ni bila najpomembnejša postava, ampak zaveza. Zaveza je obljuba, in ne zgolj zahteva, vzajemne zvestobe. Zaveza spreminja globine našega življenja. Ne gre le za upoštevanje zunanjih zapovedi in pravil, ampak za globoko združitev in povezanost z Bogom.

V novi zavezi je zaveza še poglobljena. Jezus ne govori več o zavezi, ampak o posinovljenju. »Ljubite svoje sovražnike in molite za svoje preganjalce, da boste sinovi vašega Očeta, ki je v nebesih«. Bog nas vabi, da se obnašamo na Božji način, tako kakor Oče pokaže v Sinu.

Zakaj naj bi torej živeli na »nenaravni« način, na Božji način? Zato ker smo Božji sinovi in hčere in to hočemo vedno bolj biti. Sinovi in hčere ne postanemo v enem dnevu. To postanemo, če sprejmemo Božje življenje, ki nam ga Oče nenehno podarja, s tem, da nas kliče k ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ko se učimo ljubiti sovražnike in molimo zanje, začutimo intimno povezanost z Očetom, ki nam daje novo veselje. Na tak način postajamo Božji sinovi in hčere. Sprejemamo dar, ki smo ga prejeli pri krstu in iz njega živimo. Tudi Jezus kot človek je živel v takšni notranji drži. Njegova hrana je bilo spolnjevanje Očetove volje. V enako držo njegovih sinov in hčera smo povabljeni tudi mi.