Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 11,45-57)

Tisti čas je mnogo Judov, ki so bili prišli k Mariji in Marti, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo vanj; nekateri izmed njih pa so odšli k farizejem in so jim povedali, kaj je Jezus storil. Veliki duhovniki in farizeji so torej sklicali zbor in so govorili: »Kaj naj počnemo, ker ta človek dela mnogo čudežev? Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod.«

Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot veliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke. Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga usmrtijo.

Jezus torej ni več očitno hodil med Judi, ampak je odšel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto Efrem, in se je tam mudil z učenci. Bila pa je blizu judovska velika noč in mnogo ljudi z dežele je šlo pred veliko nočjo v Jeruzalem, da bi se očistili. Iskali so Jezusa ter v templju stoje med seboj govorili: »Kaj se vam zdi? Ali pride na praznik?« Veliki duhovniki in farizeji pa so bili dali povelje, naj naznani, če kdo zve, kje je, da ga bodo prijeli.

Današnje bogoslužje se osredotoča na temo edinosti. Gospod zbira svoje ljudstvo. Prerok Ezekijel izgnancem govori, da bo Bog vse zbral v eno samo ljudstvo. Jezus je umrl zato, da bi zbral vse razkropljenje Božje otroke.

Do takšne edinosti je mogoče priti na dva načina. Na eni strani je človeška politika Judov, ki se bojijo Jezusovega uspeha in ga hočejo umoriti. Če ga pustijo, bodo vsi verovali vanj, prišli bodo Rimljani in jih uničili skupaj s templjem. Njihov cilj se zdi dober, a prav njihovo nasilje proti nedolžnemu bo razlog za uničenje, ki so se mu hoteli izogniti. Rimljani so jim uničili tempelj in jih razgnali.

Božja politika pa je drugačna. Nevede jo izrazi Kajfa z besedami: »Bolje je, da eden umrje za ljudstvo, kakor da propade ves narod.« Bog ustvari edinost in povezanost tako, da njegov Sin umre za nas. S tem v Jezusu, ki je resnični tempelj Boga, za vedno vzpostavi svojo navzočnost med nami.

Razkropljeni smo, sprti in nikakor ne povezani. Pa ne le med nami, ampak tudi v nas samih. Bog nenehno ustvarja edinost, zaradi katere nas je ustvaril.

Zato je Jezus umrl in vstal. Zato moramo tudi mi sprejeti smrt vsakemu notranjemu uporu in vsaki nezvestobi: »Osvobodil jih bom njihove nezvestobe... očistim jih... hodili bodo po mojih zapovedih« (po ljubezni, ki jo je v nas položil, da bi jo živeli).

Prav v tem je skrivnost edinosti: biti z vsem svojim bitjem odprti za Boga, učljivi in sodelujoči. Tedaj pravi Bog, bodo moje ljudstvo, sredi med njimi bom prebival, moje svetišče bo za vedno v njihovi sredi.« Prosimo Marijo, naj nam podari to ljubezen, ki ustvarja edinost v nas in med nami.