27.4.2021 - Oče nas pripravi

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,22-30)

Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bila je zima in Jezus je hodil v templju po Salomonovem stebreniku. Obstopili so ga Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, povej nam odkrito!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. O meni pričajo dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.

Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Jaz jim dam večno življenje: in ne bodo se pogubile nikoli in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«



Pozornost mi zbuja naslednji Jezusov stavek: »Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.« Pričakovali bi, da bo rekel: »Vi niste moje ovce zato ker ne verujete.« Nam se zdi bolj normalno: kdor veruje, pripada Kristusovi čredi. Če hočeš pripadati Kristusovi čredi moraš verovati. Tako mi. Jezus pa obrne vzrok in učinek: »Vi ne verujete, ker niste moje ovce.«

Pogoj za pripadanje Kristusu je odnos z Očetom. Oče nas pritegne k Jezusu, da lahko verujemo. Bog nekoga da Jezusu, da lahko pripada njegovi čredi in ga posluša.

Vi ne verujete, ker niste moje ovce, torej pomeni: moj Oče mi vas ni dal, zato niste moje ovce; ne verujete in me ne prepoznate.

Ko se Jezus predstavi človeku, ki ga je Oče pripravil, ga ta prepozna. Kako lepo. Ko se dva ljubita, se velikokrat spomnita na trenutek, ko sta se spoznala. V tistem trenutku sta se vzajemno prepoznala kot drug drugemu pripadajoča. Njuno življenje je postalo lepše. Podobno, le da veliko globlje, se zgodi v odnosu do Jezusa. Ko se Jezus predstavi človeku, ki mu ga je dal Oče, se vzajemno prepoznata. Človek prepozna svojega Učitelja in Učitelj prepozna dragocenega brata ali sestro, ki mu jo je dal Oče.

»Moje ovce poslušajo moj glas.« Na svetu je še veliko Kristusovih ovac, ki niso v njegovi čredi, v Cerkvi. Edini pogoj, da vstopijo je ta, da slišijo Gospodov glas. Ko ga bodo slišali, ga bodo takoj prepoznali, ker mu jih je dal Oče. Pridružili se mu bodo v vzajemni ljubezni.

Mi, ki pripadamo njegovi čredi, nosimo odgovornost za to, da damo slišati Gospodov glas na tak način, da ga bo mogoče prepoznati. Naše pričevanje zagotovo ni vedno tako čisto in skladno, da bi drugi vzkliknili: »Glej, to je Gospodov glas.«

Prosiva, da bi vedno bolj postajala njegova sodelavca, ki omogočata drugim slišati Njegov glas, vsem, ki mu jih je Oče dal.

36 views0 comments