Ko berem Žalostinke, se ne morem izogniti teži: porušena vrata, utišan jok starešin, preroki brez besede. To ni le podoba nekega davnega mesta — to je tudi prostor v meni, kjer se včasih vse zruši in ostanem brez razlage. Psalm ne skriva te bolečine, ampak kliče: »Ozri se na svojo zavezo.« Ta klic me uči, da tudi v razvalinah lahko ostanem obrnjen k Bogu.

In potem stopi pred Jezusa stotnik. Ne skriva svoje nevrednosti, ne zahteva bližine, a veruje v Besedo. To me gane: sredi razpadanja se rodi vera, ki ne potrebuje dokazov, ampak zaupa. Očetje bi rekli, da je to čistost srca — ne popolnost, ampak preprostost, ki pusti, da Bog deluje.

V krstu sem bil postavljen v Svetega Duha, ki v meni ohranja to nežno sposobnost zaupanja. Ko vse drugo odpove, On ostaja. Ne kriči, ne sili, ampak v globini šepeta: »Dovolj je moja beseda.«

Spominjam se trenutka, ko sem se znašel v notranji zmedi, ko nisem več vedel, kaj je prav in kam iti. Iskal sem odgovore, a so mi uhajali. In potem sem, skoraj nemočno, izrekel kratko molitev — ne kot rešitev, ampak kot zaupanje. Ni se vse razjasnilo, a nekaj v meni se je umirilo. Kot da bi Beseda dosegla kraj, kamor sam nisem mogel. Iz te tišine se je počasi rodila nova smer. To je bil zame dotik vstajenja.

Tudi v družbi vidim takšne trenutke: ko se zdi, da razpada zaupanje, da ni več skupne besede, pa se vendar pojavi nekdo, ki spregovori preprosto in resnično — brez moči, a z avtoriteto srca. In ljudje to prepoznajo. Ne zato, ker bi bilo glasno, ampak ker je resnično. Tam se nekaj znova postavi na noge.

Ne bežim več tako hitro pred razvalinami v sebi. Vem, da prav tam Sveti Duh deluje najbolj skrivnostno. In čeprav se včasih počutim nevreden, lahko skupaj s stotnikom rečem: »Reci le besedo.« Ta beseda zadostuje, da se v meni — in med nami — začne novo življenje.