V današnjih berilih Gospod govori o skrivnosti, ki se dotika globine našega življenja. Bog pošlje Jeremija k reki Evfrat, naj tam skrije pas, ki tam počasi gnije in postane neuporaben. To je podoba tega, kar se zgodi, ko se srce oddalji od Boga – počasi izgublja moč in smisel. V Mojzesovi pesmi pa slišimo bolečino Očeta, ki ga njegovo ljudstvo pozablja: »Zapustil si skalo, ki ti je dala življenje, pozabil Boga, ki te je ustvaril.«

A sredi tega propadanja Jezus govori o gorčičnem semenu in kvasu. Majhno seme postane veliko drevo. Malo kvasa dvigne celo testo. To je podoba kraljestva – Božjega delovanja, ki se začne v majhnem, skritem in tihem.

Sveti očetje poudarjajo, da je Sveti Duh tisti, ki v nas deluje kot ta kvas in to seme. On je tisti, ki prebiva v nas od krsta in nas kliče iz gnitja v novo življenje. On je tisti, ki v naših ranah in šibkosti rojeva vstajenje.

Le v evharistiji lahko nenehno živimo iz vstajenja in velike noči. Tu se Kristus sam daje za hrano, da bi Njegovo vstajenjsko življenje postalo naše. Tu Duh vstajenja prihaja v nas in nas spreminja v deležnike božjega življenja.

Naj nas Sveti Duh, ki prebiva v nas, še naprej vodi v to tiho rast. Naj nas evharistija vsak dan znova oživlja za novo življenje, da bomo v svojih vsakdanjih stiskah postajali nosilci Njegovega veselja in miru.Gospod, hvala Ti za dar Svetega Duha. Hvala Ti za evharistijo, v kateri nas nenehno vzdiguješ. Amen.