»Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: 'Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?'« (Mr 4,41)

Dokler me obvladujejo moje misli in strahovi, še nimam vere. Ne upam si iti z njim v njegovo smrt in vstajenje, ne sprejmem krsta. Vabi me, naj mu zaupam in mu prepustim svoje življenje, naj se prebudim. Tudi jaz kasno in počasi verujem. Preizkušnje mi to vedno znova pokažejo, razkrijejo težave mojega srca. Bog pa želi vstopiti v vse moje strahove, zato mi jih hoče pokazati. Ko sem v težavah iz stiske vpijem. Jezus zaupa tudi zame, čeprav se meni zdi, da je odsoten in verjamem strahu in obupu. Želi me osvoboditi kamna v srcu, ki mi preprečuje, da bi mu zaupal. Želi pomiriti vihar v mojem srcu. On me osvobaja laži sovražnika človeške narave, v čigar kremplje me poganja strah pred smrtjo, strah zase in za bližnje.