top of page

28.10.2021 – Resnična svetost

Efežanom (Ef 2,19-22)

Bratje in sestre, niste več tujci in priseljenci, ampak sodržavljani svetih in Božji domačini, zidani na temelju apostolov in prerokov. Glavni vogelni kamen je sam Jezus Kristus, na katerem vsa stavba skladno raste v svet tempelj v Gospodu, v katerega se tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu.

po Luku (Lk 6,12-16)

Tisti čas je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole…


SV. SIMON IN JUDA TEDEJ APOSTOLA

Praznik dveh apostolov je priložnost, da se globlje zavemo dveh nepogrešljivih razsežnosti Cerkve, ki je Kristusovo telo in svetišče Svetega Duha. Ne more biti enega brez drugega. Ne morem prejeti Svetega Duha, če nisem del Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Sveti Duh je Duh Kristusa in se lahko prejme samo v Kristusovem telesu. Cerkev kot Kristusovo telo je vidna. Zato je Jezus izbral apostole, ki skozi čas izbirajo svoje naslednike. Oni oblikujejo vidno strukturo Kristusovega telesa in nadaljujejo učlovečenje skupaj z vsemi krščenimi. Ko pripadamo njegovemu telesu, lahko prejmemo Svetega Duha in smo z njim intimno povezani v eno telo in enega Duha.

Prvo berilo iz pisma Efežanom nam dobro pojasni obe omenjeni razsežnosti. O istem govori Pavel tudi v prvem pismu Korinčanom: »Vaša telesa so Kristusovi udje… Vaše telo je svetišče Svetega Duha.« (1 Kor 6,15.19).


Dodajam še razlago rednih beril, ker se mi zdijo čudovita.

Mi smo poklicani k svetosti. Včasih lahko zamešamo svetost z skupkom vrlin (kreposti). V procesu za razglasitev svetnika se seveda preverjajo njegove herojske vrline. Vendar ni dovolj in je narobe, če svetost pomešamo s popolnostjo kreposti.

Sv. Pavel nam v pismu Rimljanom razkrije, kaj je svetost, ko pravi, naj se ne ločujemo od Božje ljubezni. Svetost je v povezanosti in občestvu z Bogom. Sveto pismo pravi, da je Bog svet. To pomeni, da je Drugačen od nas in da moramo biti preobraženi po njegovi podobi, če hočemo priti k njemu (postati sveti).

V prvem tisočletju svetosti niso mešali z moralnim prizadevanjem, ampak so vedeli, da gre za nekaj drugega. Naš napor in prizadevanje nas ne more nikdar spraviti na Božjo raven. Da bi mi postali sveti nas mora Božje delovanje upodobiti po svoji podobi. Poboženje je najprej Božje delo v nas. Prav to nam pove sv. Pavel: Bog je storil vse, da bi nas približal k sebi, v občestvo s seboj, da bi bili sveti. Ni mu bilo škoda lastnega Sina, ampak ga je dal za nas vse… Kako nam ne bo z Njim tudi vsega podaril? Zato zaupamo. Ne vase, ampak v Božjo ljubezen, ki nas dviga k sebi, nas posvečuje, ki nam v svoji dobroti podarja takšno svetost o kateri drugače ne bi imeli niti pojma. Mi smo v moči njega, ki nas je vzljubil, v vsakršnih okoliščinah, več kot zmagovalci. Svetost je velika zmaga. Kristus je zmagal in nam podarja svojo zmago. Bog, ki nam je podaril svojega Sina je premagal vse ovire, ki so nas ločevale od njega. Bog usmiljenja, je po smrti in vstajenju svojega Sina vse nas spravil s seboj. Bog, vir dobrote, ki hoče podarjati samega sebe in je našel način, da to dela.

To je pot svetosti. Mi se moramo le odpreti Božjemu posvečujočemu delovanju, njegovi ljubezni, ki je močnejša od vsega. Tako v svoje srce sprejmemo Božjo zmago in smo več kot zmagovalci. Lahko smo gotovi, da nam nobena ovira ne bo mogla preprečiti, da bi bili z Bogom, kajti on sam je prehodil vso pot, da nas najde: nič nas ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Za rast v svetosti smo povabljeni nenehno poglabljati vero Božjo ljubezen, v ljubezen, ki nam jo Bog daje, ki je ljubezen, ki jo ima on do nas in jo polaga v nas.

Svetniki so verovali Božji ljubezni do nas in ljubezni, ki jo On polaga v nas. Prepoznali so jo v vseh Božjih naklonjenostih in zahtevah. Božje zapovedi niso dane zato, da bi nas zatirale, ampak da bi nas privedle v občestvo z Njim, v realno in resnično ljubezen, ki je edinost dveh volj. Preizkušnje, ki jih našteva Pavel (preganjanja, tesnobe, lakota, nagota, nevarnosti, meč, pandemije), niso več ovire, kajti Bog jih je po Kristusovem križu spremenil v priložnosti za izkazovanje svoje ljubezni do nas in naše ljubezni do njega.

Vse kar gre proti nam, kar nas ponižuje, kar se navidezno zoperstavlja našim načrtom, na vse to lahko gledamo pozitivno, vedoč, da je orodje, ki ga Bog uporablja, da bi poglobil občestvo med nami in njim, da bi nas naučil svetosti. Bog stori vse, mi se moramo le odpreti ljubezni, ki nam jo podarja, da smo lahko več kot zmagovalci.

71 views0 comments