Ko so Modri odšli, glej, se Gospodov angel prikaže Jožefu v spanju in pravi: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem; Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.« Vstal je, vzel dete in njegovo mater še ponoči in se umaknil v Egipt; in bil je tam do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je bil povedal Gospod po preroku, ki pravi: »Iz Egipta sem poklical svojega sina.« Ko je tedaj Herod videl, da so ga Modri prevarali, se je silno razsrdil; in dal je pomoriti v Betlehemu in v vsej njegovi okolici vse dečke, dvoletne in mlajše, po času, ki ga je bil poizvedel od Modrih. Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju, ki pravi: »Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik: Rahela je jokala po svojih otrocih in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več.«(Mt 2,13-18)

Naša vampirsko krvava zgodovina se iz zmage mogočnih in poboja nedolžnih spremeni v zgodbo ljubljenega Sina, ki reši brate in sestre, ki so ga zavrgli. Tudi vsi današnji naklepi zla izvršijo le to, kar Božja ljubezen vnaprej določi, da se mora v tem zlu (ki ga proizvajamo ljudje) Božjega zgoditi in uresničiti. Bog spoštuje našo svobodo, a upošteva tudi svojo.

Krvi lačnega in zase nas smrt prestrašenega Heroda, ki stanuje tudi v mojem srcu, ne spreobrača na silo. Moj greh je moje izgnanstvo. Ne trpim po krivici, ampak po pravici. A Božja pravičnost ni pravniška, ampak pravičnost ljubečega Očeta/matere. On kakor Rahela, joka zaradi mojega/tvojega izgnanstva. Edino v izgnanstvu me On lahko zares najde in dokončno osvobodi. Jezusova smrt je to izgnanstvo. Vnaprej je prikazana s pomorom nedolžnih otrok. Jezus je solidaren z nami, ko nas naš greh zatira in nas izničuje. On sam postane zapuščenost, prekletstvo in greh, da v svojem stanju ne bi bili sami, ampak z Njim in v Njem. Njegov križ je Božja bližina do vsakega, ki je zapustil Boga. On nam obriše solze in nas obnovi, odpusti in sklene z nami večno zavezo.