»Če namreč odpustite ljudem njih pogreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil« (Mt 6,14).
Bistveni vidik ljubezni in življenja, ki ne mine, je odpuščanje. Moja sposobnost sprejemati in podarjati odpuščanje mi pokaže, če sem zares kaj molil in me molitev resnično spreminja po podobi Trojice (vsi za enega, eden za vse). Če nočem odpustiti bratu/sestri, v resnici nimam Očeta, ga ne poznam in nisem sprejel Njegovega odpuščanja meni. Oče odpušča. V tem je Božja pravičnost. Pravičen sem, če odpustim, oziroma če sprejmem Očetovo odpuščanje bratu in s tem tudi meni. Grešiva namreč oba, ti in jaz. V odpuščanju resnično spoznam Boga kot ljubečega Očeta. Če nočem odpustiti je moja molitev zlagana. Nimam ne Očeta, ne Sina in ne Duha, ker nimam bratov in sester. Ko se odločim, da bom sprejemal Božje odpuščanje sebi in bližnjim, me napolni pogumno veselje, ki mi ga svet ne more dati, niti zares vzeti. Odpuščanje je izredna in bistvena značilnost novega svetovnega reda.
Comments