»On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« (Lk 8,29)

Jezus izrazi srčiko evangelija in svoje sinovske osebe. Z Bogom sta eno v Svetem Duhu, ki je njuna ljubezen. Oče je Jezusov cilj, ki ga podarja nam. Jezus je luč sveta, ker nam kaže Očeta. On vidi svoje križanje, kot trenutek, ko se bo ta enost dokončno razkrila vsem, ki jo bodo hoteli videti in sprejeti. Njegova resnica se spopade z lažjo, ki je v nas. Če verujem vanj, mi daje dar večnega življenja, intimnost s Trojico in zmago nad lažnivcem, da bo ves svet pritegnjen v ljubezen Svete Trojice. Jezus ni nikoli sam, ker je v Očetu. On živi svojo smrt kot vrnitev k Očetu. Tudi v smrti poveliča Očeta in je z Njim, da bi nas zajel v to srečanje in večni odnos vzajemnega podarjanja Boga vsem in vseh vsem v Svetem Duhu. Mi samoto in smrt doživljamo tragično: ločitev in izgubo svojega življenja. Zapre nas vase, v sebičnost, nasilje in uničevanje. Ubijemo ga, ker pričuje od drugačnem Bogu, ko si ga mi zamišljamo. Verjamemo hudičevi laži, ker nimamo dovolj radi, ne sebe, ne drugih, še najmanj pa Boga. Jezus živi iz Očetove ljubezni in ga ljubi. Z nami in za nas je zaradi ljubezni do Očeta in nas. On dela to, kar je všeč Očetu: pokaže in podarja nam svojo dejavno ljubezen. Prosimo, da bi sprejeli ljubezen Očeta, Sin in Duha.