Iz svetega evangelija po Marku (Mr 11,11-25)

Jezus je med vzklikanjem množice prišel v jeruzalemski tempelj. Ko je vse ogledal, je odšel z dvanajsterimi v Betanijo, kajti bila je že pozna ura. Drugi dan, ko so šli iz Betanije, je bil lačen. In ko je od daleč zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje, je šel, če bi morda na njem kaj našel. Ko je prišel do njega, ni našel drugega kakor le listje; kajti ni bil še čas za smokve. In rekel je smokvi: »Naj nikoli nihče več ne je sadu od tebe!« In njegovi učenci so to slišali.

Ko so nato prišli v Jeruzalem, je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali; prevrnil je mize menjalcem in stole prodajalcem golobov in ni pustil, da bi kdo kako posodo prenesel skozi tempelj. In učil jih je: »Ali ni pisano: ›Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode,‹ vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo?« Ko so to slišali veliki duhovniki in pismouki, so iskali, kako bi ga umorili; kajti bali so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu nauku. Ko se je pa zvečerilo, je odhajal iz mesta.

Ko so pa zjutraj šli mimo smokvinega drevesa, so videli, da je do korenin suho. Peter se spomni in mu reče: »Učenik, glej, smokva, ki si jo preklel, je suha.« Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor koli poreče tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo. In kadar se pripravite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe.

Danes na nenaveden način odkrivamo poteze Jezusove osebnosti. Njegova ljubezen je krotka in ponižna. Njegova ponižnost pa je tudi močna in odločna. Iz templja izganja tržnico. Jezus deluje iz ljubezni do Očeta in nas. Iz vere ne moremo delati kupčije in kupovanja. Naše srce je Očetova hiša ali bivališče. Njegove ljubezni ne moremo kupovati z dobrimi deli in posebnimi zaslugami. Božja hiša je hiša molitve za vse narode, ni preračunljiva razbojniška jama. Moje srce lahko postane kakor suha smokva, ki ne rodi sadu. Sadu ne rodi, če nima vere v Boga, Očeta Jezusa Kristusa, v katerem je pokazal svoje resnično obličje. V Jezusu mi je dano že vse, kar potrebujem in lahko prosim. Vabi me v prošnjo za sprejemanje njegovega odpuščanja meni in bratom in sestram. Če sprejmem Očetovo odpuščanje lahko tudi odpustim in moje srce je spet Božje svetišče. Gospod mi lahko podari svoje odpuščanje, ker sem sprejel, da je odpustil mojemu sovražniku. Ta je tako spet postal moj brat. In jaz sem spet sin. To je glavni cilj vsake prošnje in srčika tega kar v vsaki molitvi prosimo: biti bratje in sestre in zato sinovi in hčere Nebeškega Očeta. Z isto ljubeznijo kot On ljubi nas, lahko mi ljubimo drug drugega. Smisel vseh naših prošenj je tako uresničen in njihov cilj izpolnjen.