»Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20b)

Kdaj vzamemo zares, da nam Jezus daje svojega Svetega Duha? Učenci so bili odprti zanj po veliki stiski in razočaranju. Zrušile so se jim vse predstave o Jezusu in o njih samih. Smrt je navidezno slavila zmago. Zlo je bilo videti zmagoslavno in je hudobno zabijalo misli obupa in razočaranja.

Prav sredi te teme jih je presenetil Vstali Jezus, ki ga je Oče poslal, da nam pokaže Očetovo brezpogojno ljubezen. Vse kar jim je obljubil pri zadnji večerji je Jezus izpolnil. Vrnil se je, dal jim je svoj mir in veselje, da lahko v moči Duha pričajo o Njem.

Dejansko nam je že na križu dal svojega Svetega Duha, da bi nadaljevali njegovo delo sprave. Njegova moč odpuščanja je dana tudi nam. Grob naših strahov nima več zadnje besede. Jezusova beseda nas oživlja po Duhu, ki prebiva v nas. On nas naredi zmožne ljubiti, kakor je on ljubil. Iz njegovih ran tečejo reke veselja, ki je naša moč za novo življenje iz Očetove ljubezni do nas. Njegovo križano in vstalo telo oblikuje nas, Cerkev v njegovo telo.

V njegovih ranah najdemo svoj dom in prebivališče sinov in hčera. Njegova ljubezen nas žene k bratom in sestram, da bi jo tudi oni odkrili in sprejeli. Za to poslanstvo nam je dan Njegov Duh življenja, da ga spoznamo, vzljubimo in podarjamo naprej. V moči njegovega Duha lahko premagujemo hudo z dobrim in smo med seboj bratje in sestre.

Predpogoj za to je sprejemanje Njegovega odpuščanja, ki ga zares sprejmemo šele, ko odpustimo drugim. Jezusov Duh osvobaja našo sedanjost vsake oblasti preteklosti. Kristjani imamo oblast osvoboditi grešnika od greha. Ko odpustim, omogočim živeti drugemu kot bratu in s tem tudi sam postajam sin Očeta, ker ljubim kakor On.

Duh je odpuščanje in prenavlja vse stvarstvo. Na nas računa, da podarjamo kar nam daje in odpuščamo, ker nam je On že odpustil. Ljubezen pokaže svoje bistvo prav v odpuščanju. Bog vedno odpušča, mi pa tega nismo sposobni. Jezus nas svari, kako pomembno je odpustiti. Če ne odpustimo smo še vedno mrtvi in brez Božjega odpuščanja. Očetova ljubezen živi v nas le, če ljubimo brate.

Če ne priznam greha, ne sprejmem odpuščanja. Duh nam razkriva greh, da bi ga prepoznali, se mu odrekli in sprejeli odpuščanje. Če ne odpuščamo, zlorabljamo Boga in preprečujemo njegovo navzočnost med nami. Vsi Jezusovi učenci imamo oblast odpuščanja. Če sprejmemo, da nam je odpuščeno, lahko tudi odpuščamo in smo tako sinovi/hčere, enaki Očetu. Odpuščanje lahko izvajamo na različne načine: s krstom, zakramentom sprave, bratskim odpuščanjem. Prejeto in dano odpuščanje je kristjanov vsakdanji kruh, ki ga lahko delimo med seboj. Tako postajamo binkoštni Božji sogovorniki in sodelavci, njegova družina, sodržavljani svetih, kvas sveta.