28.7.2021 - Žareče obličje

Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 34,29-35)

Mojzes je tedaj prihajal s Sinajske gore; obe tabli postave sta bili v Mojzesovih rokah, ko je prihajal z gore; in Mojzes ni vedel, da žari koža njegovega obličja zaradi pogovora z Gospodom. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, njegovo obličje je žarelo, zato so se mu bali približati. Mojzes pa jih je poklical in vrnili so se k njemu Aron in vsi knezi občine in Mojzes je govoril z njimi. Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi in zapovedal jim je vse, kar je Gospod na Sinajski gori govoril z njim.

Ko je Mojzes nehal govoriti z njimi, je dal zagrinjalo na svoje obličje. Kadar je Mojzes prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, je snel zagrinjalo, dokler ni odšel; potem je odšel in govoril Izraelovim sinovom vse, kar mu je bilo zapovedano. Izraelovi sinovi so videli Mojzesovo obličje, da je žarela koža njegovega obličja. Potem pa je Mojzes spet dal zagrinjalo na obličje, dokler ni šel, da bi govoril z Gospodom.


Mojzesovo obličje je po pogovoru z Bogom na gori postalo žareče. Tudi danes so med nami ljudje, ki imajo žareča obličja. Mnogo jih izžareva Gospodovo luč, ne da bi sami vedeli za to. S svojo navzočnostjo so priče Gospodove navzočnosti. Srce omogoči, da obličje izžareva kar je v srcu. Gre za duhovni pojav. Z Gospodom združeno srce izraža mirno veselje, ustvarja dinamiko ljubezni in podarjanje, ki človeka spremeni. Postane orodje Božje luči. Pavel je Korinčanom pisal, da mi, kakor v ogledalu odsevamo Gospodovo slavo. Pisal je v trenutku velikega trpljenja in skrbi, ki jih je imel prav zaradi Korintske cerkve. Njegovo duhovno veselje presega njegovo trpljenje zato vzklika in slavi Boga. Mojzesovo minljivo izžarevanje Božje navzočnosti (2 Kor 3) primerja z našim in pravi: Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha (2 Kor 3,18). Evangelij poudarja duhovno veselje in zakaj smo ga deležni in kako nas preobraža: našli smo zaklad zaradi katerega lahko vse drugo zapustimo in se nam zdi malenkost. Lahko prodamo vse svoje imetje in začnemo živeti iz tega kar smo, ne iz tega kar imamo. Osvobojenost in odvezanost od imetja in minljivih vrednot se spremeni v veselje in neverjetno notranjo moč. Če smo navezani na stvari, ne moremo izžarevati veselja Božje navzočnosti. Če pa smo v odnosu do stvari svobodni, smo vedno polni veselja zase in za vse, ki so z nami.

23 views0 comments

Recent Posts

See All